12. Stundenlauf Vogau ( 17.05.2014 - poročilo )

Po dveh tednih počitka, me je že čakala nova preizkušnja , 12. Urni tek v Vogau. Proga je bila ravninska, krog je znašal 1829 m. Vreme je bilo oblačno, občasno je rahlo deževalo. V planu sem imel preteči okoli 120 km. 

                             

                                        

                                          Miro pred štartom

Štart je bil ob 8. uri. Začetni tempo sem imel med  5,00 – 5,15 min/km. Med tekom nas je spremljala raznovrstna glasba, ki nam je vlivala dodatno motivacijo, da nam ni bilo dolgčas. Po štirih urah teka sem pretekel  45,725 km  in zaenkrat mi je kazalo še kar dobro. Napočil je čas za prvi obrok hrane. Pojedel sem porcijo makaronov, ki so mi dali dodatno energijo.

                                                  Pokončno, odločno

                                  

                                              Še brez problemov

 Med tekom sem tudi dosti pil, tako da nisem imel nobenih problemov. Po sedmih urah sem pretekel  73,160 km. Naenkrat sem v želodcu občutil slabost in šlo mi je na bruhanje. Poskušal sem bruhati, vendar več kot sline nisem spravil iz želodca. To se mi je začelo dogajati odkar mi je umrla hčerka, torej pred štirimi leti. Prej teh težav nisem imel. Zgleda, da bom moral poiskati strokovno pomoč, da odpravim to težavo, ki me počasi spravlja ob živce.

                                  Miro  slaboten, brez motivacije, hoja

Tempo mi je občutno padel. Začel sem se zavedati, da bom v takšnem stanju, težko dosegel željeni cilj. Po desetih urah sem pretekel  95,108 km. Stanje se mi nič ni izboljšalo, še vedno sem se slabo počutil in motivacija mi je začela padati. Tako sem zadnjo uro teka povsem popustil, ter začel hoditi. Prednost, ki sem jo imel pred konkurenti je začela upadati. Pet minut pred iztekom 12. Urnega teka, sem celo odnehal. To me je stalo 3. mesta v kategoriji, M50-59, saj me je Avstrijec za cca 400 m prehitel. S pretečenimi 108,24 km nisem bil zadovoljen, po vrhu pa še razočaran, da sem v zadnjih minutah izgubil  3. mesto v kategoriji.

4.obletnica Larine smrti

Danes 14.05.2014 je minilo štiri leta, odkar nas je tragično zapustila naša draga Lara.

                                                Ne, nočem verjeti,

                                                da zdaj te ob meni več ni.

                                                Ne, ne morem sprejeti,

                                                da v večnost, odšla si ti.

                                                             ******

                                        Angel moj, počivaj v miru !

27. Beogradski maraton ( 27.04.2014 - poročilo )

Tekme se vrstijo teden za tednom, časa za trening je bolj malo.Treba je tudi malo počivati, saj je počitek včasih več vreden kot trening. Pred mano je bila nova preizkušnja  Beogradski maraton, ki sem ga imel že davno v planu, vendar je vedno tako naneslo, da sem imel v tistem času  kako tekmo.
  V soboto, v zgodnjih jutranjih urah sva z ženo Zdenko z avtom odpeljala v Beograd. Z enim vmesnim postankom sva po petih urah in pol prispela na cilj. S pomočjo "Garmina" sva hitro našla hostel, ki je bil takoj za Narodno skupščino  ter se okoli 12. ure nastanila. Skozi okno sva lahko videla štartno cono. Nato sva poiskala neopazni prijavni šotor, kjer sva dvignila štartno številko. Tu sva srečala skupino slovencev, ki so prišli na maraton skupaj z "Vitezi". Popoldanski čas sva izkoristila za ogled mesta, zvečer pa sva šla na  "past - party". Poleg testenin, ki so bile zelo dobre, sem dobil še plastenko vode, soka, banano ter čokoladico frutabele.
  Ko sem se v nedeljo zjutraj prebudil sem pogledal skozi okno, če se že kaj dogaja glede maratona. Videl sem organizatorje, ki so počasi postavljali ograjo in pripravljali vse potrebno za maraton. Obetalo se nam je lepo sončno vreme, vendar nekoliko vetrovno. Po zajtrku sem se pripravil za tekmo.

                                     
                                          Priprave za tekmo

 Oblekel sem si kratke hlače in majico brez rokavov, da mi ne bi bilo preveč vroče. Tri četrt ure pred štartom sem prišel na štart. Štartna cona je bila še prazna. Tu pa tam sem videl nekaj maratoncev. Na maraton se je prijavilo 480 tekačev in tekačic. Srečal sem Maksa, naredima eno skupno fotko, nato pa se odpravim v štartno cono, kjer se malo ogrevam.

                                         Maks  Selinšek,  Miro

                                           Miro pred štartom

                                         Miro med ogrevanjem

Ob 10. uri smo štartali. Prve km se proga rahlo vzpenja, nato pa se začne spuščati. Začel sem dokaj hitro, tempo okoli  4,40 min/km. Prvih 5 km sem odtekel pod 23 min. Na 10 km, pa smo se ločili od polmaratoncev. Čas na 10 km sem imel  45:27 in zaenkrat mi je še dobro kazalo. Sonce je vse bolj pripekalo in žeja je bila čedalje večja. Na okrepčevalnicah je bila samo voda, pogrešal sem izotonične napitke. Veter vse močneje piha v prsi, tempo počasi pada. Na polovici maratona ( 21,1 km ) sem imel čas 1:39:11 . Vse pogosteje se hladim z vodo. Na 26 km čas  2:02:41 in še možnosti, da maraton odtečem pod 3:30 . Tečem večinoma sam. Komaj čakam, da se izognem ravninam, kjer je močno pihalo. Čas počasi teče in že se znajdem na 39 km,  kjer se proga začne vidno vzpenjati.

                                          Miro malo pred ciljem

Bolj se prebližujem cilju, večja je strmina. Malo pred ciljem srečam ženo in Viteze, ki bučno vzpodbujajo tekmovalce. Še zadnji metri in že sem v cilju s časom  3:33:27. Glede na razmere sem bil z rezultatom zelo zadovoljen.

                                          Miro zadovoljen z rezultatom

Popoldne sva šla z ženo na čevapčiče, kateri so se mi luštali že pred maratonom. Pasalo, pa je tudi hladno pivo, s katerim sem se dobro odžejal. Proti večeru sva se vrnila v hostel.
  V ponedeljek zjutraj sva spakirala in se po zajtrku odpravila v Zrenjanin, kjer sva obiskala ženine sorodnike ter se v sredo zvečer srečno vrnila domov.

6. dobrodelni tek FORMAraton ( 19.04.2014 - poročilo )

Po tednu dni ultre me je že čakala nova preizkušnja, 8. urni tek FORMAraton. Zaradi počitka, treninga ni bilo, potil pa sem se v fitnesu, ki ga imam doma. Želja mi je bila ponoviti vsaj lanski rezultat, torej odteči 77 km, čeprav sem vedel, da bo kar težko.

V soboto zjutraj sem dve uri pred iztekom dela, prišel iz službe, da bi se vsaj malo naspal, preden krenemo v športni park Tivoli, kjer bo potekal 6.dobrodelni tek. Tudi tokrat je "Tekaški forum - ultra" sestavil ekipo, ki bo že šestič zaporedoma branila prvo mesto. V ekipi sem že od samega začetka kot najstarejši član. 

                                       Miro  -  dvig štartne številke

Po nastanitvi v štartnem - ciljnem prostoru sem dvignil štartno številko ter se počasi pripravil za tekmo. Spremljala sta me žena in hčerka Natja, ki sta zame lepo skrbeli, da mi nič ni manjkalo. Ob 9. uri smo štartali. Začeli smo v zelo hitrem tempu. Kaj kmalu sem popustil in se predal svojemu tempu. Kar nekaj krogov sem naredil v družbi Gregorja Baša. V mislih sem imel, da moram za dosego željenega cilja, na uro preteči 10 km.

                                        Gregor Baš,  Miro

Po dveh urah teka sem si prvič privoščil pavzo, da sem se malo okrepčal. Malo manj kot v štirih urah mi je uspelo preteči 20 krogov, torej polovica od predvidenih. Vreme je bilo idealno za tek. Par kapelj dežja nas je še dodatno osvežilo. V drugi polovici teka sta mi družbo delala tudi Andreja Kadunc in Stojan Košmerl, s katerim sem imel namen skupaj priti v cilj. Uro pred koncem teka mi je slabo kazalo za dosego cilja, če bi nadaljeval v takratnem tempu. Stojan me je prepričal, da se nisem predal, zato sem nato močno pospešil in laufal kot da se je tekma šele začela. Ob podpori gledalcev in sotekačev mi je zadnja ura naenkrat minila. Uspelo mi je preteči 41 krogov ali 79,376 km ter preseči željeni plan in osvojiti absolutno 9. mesto. Kot ekipa "Tekaški forum - ultra, pa smo zopet ubranili prvo mesto.

                  

                                                    Miro v cilju

   Udeležba je bila letos kljub velikonočnim praznikom več kot razveseljiva, saj se je zbralo rekordno število tekačev in tekačic. Zbralo se je kar nekaj denarja, ki so ga tako kot prejšna leta tudi tokrat namenili Ustanovi za pomoč otrokom z rakom.

100 milj Istre ( 11./13.04.2014 - poročilo )

Tekme se vrstijo ena za drugo, tako da ni časa za trening. Tokrat sem se udeležil  Ultra trail 100 milj Istre. Z razliko od lani je bila proga nekoliko spremenjena. Tekmo sem vzel kot dober trening za  Ultra Trail du Mont Blanc.
Tudi tokrat sva se z Zvonetom organizirala in se skupaj z boljšim polovicama odpravila v Umag, natančneje v turistično naselje Stella Maris, kjer je bilo treba urediti vse formalnosti za tekmo.  Predhodno smo si rezervirali apartma, ki je bil v neposredni bližini. Srečala sva veliko slovencev, od tega kar nekaj znanih obrazov. Nekateri, manj pripravljeni so šli na krajše variante (  105 km, 65 km ). Za 100 milj je bilo prijavljenih 159 udeležencev, od tega kar 36 slovencev.

                                    Zvone, Miro - dvoboj pred tekmo

             
                                      Dobro razpoložena pred štartom

 Po obilnem kosilu sva začela pakirati stvari ter se počasi odpravljati na avtobus, ki nas bo zapeljal v Labin, kjer bo štart ultre. Po dobri uri in pol vožnje smo prispeli.

                                 Vožnja z avtobusom na štart

Adrenalin je naraščal. Vsi smo postajali neučakani, saj smo komaj čakali da krenemo. Sledilo je skupinsko fotografiranje in ob 17.uri smo štartali.

                                         Skupinsko fotografiranje

Začel sem zelo počasi, skupaj z Zvonetom. En za drugim so naju prehitevali, vendar naju to ni motilo, saj sva vedela, da naju čaka še dolga pot do cilja. Ravninske dele sva pretekla, vzpone pa prehodila v bolj hitrem tempu.

                                                 Zvone  in  Miro

Kmalu sem spoznal, da mi je Zvonetov tempo prepočasen, zato sva se poslovila in si zaželela srečno pot do cilja. Tako sem nato sam nadaljeval v svojem tempu. Počasi sem se prebijal naprej. Kmalu se je spustil mrak in že je bilo treba pripraviti čelno svetilko. Čas je hitro mineval in počasi sem se prebliževal Učki, kjer je najvišji vrh Vojak 1396 m. Noč je bila jasna, sijala je mesečina, ne bi moglo biti boljše. Predno smo se začeli vzpenjati na Vojak smo se srečevali z ultraši, ki so štartali v Lovranu na 105 km razdalji. Sam pogled na vrh je bil prečudovit. Strnjena kolona z prižganimi svetilkami, ki se je pomikala proti vrhu, je bil nepozaben dogodek. Okoli  23:08 sem dosegel najvišjo točko. Nato je sledil spust skozi gozd, ki je bil kar zahteven, ker je bilo zelo spolzko. Šel sem bolj počasi in previdno, da se mi ne bi kaj zgodilo. Prispel sem do prve večje kontrolne točke Poklon  ( 41,43 km ), kjer sem se dobro okrepčal, nato pa nadaljeval v dobrem počutju. Vrhovi Veli Planik, Korita, Orljak, Gomila, Trstenik, Žbevnica so padali kot za stavo in znašel sem se na drugi večji kontrolni točki v Buzetu  (  81,93 km  -  07:32 uri  ), skoraj na polovici ultre. Tu mi je zelo pasal topli obrok  ( pašta ). Sendvič, sadni jogurt ter čokoladno mleko so stvari, ki sem si jih dal v vrečo na prijavi in so jih pripeljali na to kontrolno točko, so mi zelo prav prišle. Dobro okrepčan sem se odpravil naprej proti cilju. Na poti na Hum me je ujel hrvat Andrija Vanjak, s katerim sem potem skupaj nadaljeval. Pogovarjala sva se o raznih temah. Kmalu sva ugotovila, da sva oba udeleženca za letošnji  Ultra Trail du Mont Blanc. Ker je bil drugi del ultre bolj ravninski,  se je dalo lepo teči. Prečkati smo morali kar nekaj potokov. Za kontrolno točko Hum se nama je pridružil Miha Markovič, ki je bil z nama še malo dlje od jeza Botonega. Tu sva srečala ultraše na 65 km razdalji, ki so po isti poti nadaljevali do cilja. Z Andrijo sva na kontrolno točko Motovun  (  124,71 km ) prispela ob 17:21 uri. Tu , pa so se začele moje želodčne težave. Vse, kar sem pojedel in popil mi je šlo na bruhanje. Počutil sem se slabotnega. Pot sem nadaljeval sam v počasni hoji. Pred Bujami sem srečal Heleno Križanec, ki si je poškodovala nogo in je prav tako samo hodila. Tako sva zadnjih 14 km prehodila skupaj. V cilj sva prišla po 31 urah 39 min 26 s. Ura je bila 0:41:44 zjutraj. Z avtomobilom so naju takoj odpeljali v turistično naselje Stella Maris, kjer sva dvignila stvari, ki sva jih dala za na pot. Okoli  01:00 ure sem prišel v apartma, zbudil ženo, ki me je bila zelo vesela. Sledilo je tuširanje in zaslužen počitek. Okoli  06.30 uri je srečno prispel tudi Zvone. Ob 11.uri smo imeli kosilo, nato smo zapustili apartma in se odpravili v Umag, kjer je bila podelitev priznanj najboljšim. Proti večeru, pa smo srečno prispeli domov.
    Zahvaliti se moram Irmi in ženi Zdenki za skrb in odlično kosilo. Prav tako Zvonetu za dobro družbo. Upam, da ŠE KDAJ PONOVIMO.

Pariz maraton ( 06.04.2014 - poročilo )

Ker imam željo preteči maratone evropskih prestolnic sem komaj čakal, kdaj bom pretekel maraton v Parizu, ki velja za enega najlepših. Tako mi je do sedaj uspelo preteči maraton v Zagrebu, Rimu, Dunaju, Berlinu, Budimpešti ter Atenah. Ker je veliko zanimanje sem se prijavil že lani, ko so se odprle prijave. Sprejmejo okoli 46.000 udeležencev, začetna štartnina je 70 EUR, nato pa se na vsakih 8.000 prijavljenih povečuje. Meni se je uspelo prijaviti drugi dan, ko so se odprle prijave in sem že moral plačati 85 EUR.
   Odločitev je padla, ko je ženin bratranec rekel, da bo organiziral izlet v Pariz. Začutil sem enkratno priložnost, ki jo ne smem zamuditi. Dnevi so hitro minevali in že je napočil čas, ko se je treba napotiti na pot. V zgodnjih jutranjih urah smo se v četrtek,  03. aprila z avtobusom in kombijem  krenili proti Parizu. Najprej smo se ustavili v Torinu, kjer smo si ogledali mesto in prenočili. Naslednji dan smo nadaljevali in zvečer prispeli v Grigny, ki je v predmestju Pariza. Tu smo prenočili. Po prespani noči sva se z ženo krenila v Pariz na Running Expo, kjer sva uredila vse formalnosti in dvignila štartno številko. Nato sva si v miru ogledala še sejem, kjer so prevladovala tekaška oblačila in obutve, različnih blagovnih znamk.

                                          Dvig štartne številke

  Na dan maratona naju je ženin bratranec z kombijem odpeljal na štart, ki je bil na Elizejskih poljanah. Brez večjih problemov sem našel vstop v svojo  štartno cono za čas  3:30 . Že uro pred štartom je mrgolelo ogromno tekačev, ki so prihajali iz vseh koncev sveta ter se raztezali in ogrevali.

                                     
                                         Miro malo pred štartom

Zaradi velikega števila udeležencev so štart maratona razdelili na več faz. Zadnji so štartali tudi eno uro pozneje kot hitrejši. Pritisk se je stopnjeval, adrenalin je naraščal, ploskanje ter kričanje se je čedalje bolj slišalo. Začutil sem potrebo, da bi moral odtočiti, vendar v taki gneči to ni bilo mogoče. Deset minut za najhitrejšimi smo štartali tudi mi. Na začetku je bila malo gužva, tekal sem moral sem ter tja, da sem se prebijal naprej, da sem se lahko držal svojega planiranega tempa. Želja je bila, da pretečem maraton pod  3:30. Maraton je potekal tako, da je zajemal čim več znamenitosti Pariza ( Slavolok zmage, Elizjejske poljane, Hotel de ville, Louvre, Notre dame, Eifflov stolp ... ). Prvih 5 km sem pritekel v času  22:59 min, vmes sem še moral olajšati, ker me je že močno tiščalo. Okrepčevalnice so bile bogato obložene. Spremljalo nas je veliko število gledalcev, ki so nas glasno vzpodbujali, prav tako glasbene skupine, ki so izvajale različno glasbo. Dolgčas mi ni bilo, saj se je vse skozi nekaj dogajalo. Čas je hitro mineval in že sem se znašel na polovici maratona ( 21,1 km ). Čas  1:39:12  je bil še v mejah za dosego željenega cilja. Do 30 km mi je še nekako šlo  (  2:24:27 ), nato pa so se začele manjše težave. Začeli so me pečti podplati na nogah in tempo je začel počasi padati. Na 40 km sem že za 3 min zaostajal za predvidenim časom. Vedel sem, da željenega cilja ne morem dosežti. V cilj sem pritekel v času  3:34:10  in zasedel  6387.  mesto od  39.115  tekačev, ki so uspešno končali maraton. V cilju so nam potem podelili medalje, majice. Dobili smo tudi pončote, s katerimi smo se ogrnili, da nas ni zeblo. Pojedel sem nekaj sadja, vzel pijačo ter se počasi odpravil do izhoda, kjer me je čakala žena Zdenka. Proga je bila večinoma ravninska, tu pa tam je bil manjši vzpon, teklo se je tudi skozi tunele.

                                             Miro - v ozadju Eifflov stolp

   Popolldne sva se srečala z ostalimi udeleženci izleta ter si skupaj z njimi ogledovala znamenitosti Pariza. V ponedeljek in torek smo si ogledovali še nekatere znamenitosti izven Pariza. V sredo, pa sva v zgodnjih jutranjih urah srečno prispela domov.

11. Cestni tek Brezje ( 29.03.2014 - poročilo )

Tokrat sem se že drugič udeležil 9 km teka. Lepo vreme in odlična organizacija je privabila veliko udeležencev. Proga mi zelo odgovarjala, saj je bila večinoma ravninska. V planu sem imel, da se čim bolj približam lanskemu rezultatu  (  38,03 min ),  ki je bil zame fantastičen, če gledam na to, da ne treniram intervalov ter da laufam predvsem dolge teke.

                                                      Štart  teka

                                                Miro  sledi  Marjanu

                                           Še vedno v njegovi družbi

                                            Miro malo pred ciljem


   Pri krajših tekih ni taktiziranja. Že od samega začetka je treba iti na polno. Tako sem prvi km odtekel  3,54 min/km , naslednje pa okoli  4,05 min/km . Na  5 km  sem imel čas  20,39 min. Imel sem dober občutek za tek in počutil sem se enkratno. Zadnji km me je malo pobralo, saj je bil tempo  4,19 min/km. V cilj sem prišel v času  37,19 min , povprečni tempo  4,13 min/km  ter za kar nekaj sekund izboljšal lanski rezultat. Konkurenca v moji kategoriji  M 50 - 59   je bila zelo močna, saj je štela 22 udeležencev, sam pa sem dosegel  8. mesto  v kategoriji. Tako, da še kar ohranjam hitrost, ki je pri krajših tekih zelo pomembna.