10. jubilejni Sladkih 6 ( 24.06.2017 - poročilo )

No, pa smo dočakali 10. jubilejni Sladkih 6. Edini šesturni vzdržljivostni tek v Sloveniji organiziran že od leta 2007. Gre za vzdržljivostnjo preizkušnjo, na kateri poskušajo tekmovalci v šestih urah preteči čim več kilometrov. Proga je krožna.

Letos je bil prav poseben. Spremenila se je trasa teka, razdalja, profil, termin. Do sedaj je bil tek organiziran vsako leto v novembru, ko je vročina že popuščala ter nas je spremljalo hladno in deževno vreme. Nova trasa je nekaj posebnega, je bolj razgibana, gor in dol ravno prav popestri, si bolj v stiku z naravo. Prej se je teklo po asfaltni podlagi, dosti po pločnikih, večja gužva, opazoval si lahko samo hiše, jekleno pločevino. Skratka, sedaj lahko bolj uživaš ter občuduješ prečudovito naravo. Dolžina kroga se je povečala z 1035m na 2160m. Tek okoli ribnika ( ki je delno v senci ), po travnatih površinah je prava poezija, ki ti zbistri glavo.

                                 Nova trasa Sladkih 6 - dolžina 2160 m

Presenečen sem bil, ko sem zagledal razpis za Sladkih 6, proti koncu meseca junija. Malo sem bil zaskrbljen, kako se mi bo to izšlo. Zaradi terapij, ki sem jih končal dva dni pred šesturnim tekom, nisem smel biti nič športno aktiven. Pa tudi treningi za takšen tek so mi manjkali.Odločil sem se, da se prijavim -  pa bo, kar bo. Gnalo me je tudi to, da sem bil do sedaj poleg Zdravkota ter Radota - Wege na vseh udeležbah Sladkih 6. Prijavila se je tudi žena Zdenka in njena prijateljica Kristina.

V soboto, okoli 06:30 ure zjutraj sva pobrala Kristino ter se odpeljali v Sladki Vrh. Po dvigu darilnih paketov in štartnih številk smo poiskali kotiček v senci, da smo si postavili mizo, stola, kjer bomo imeli okrepčevalnico. Ob 08. uri je bil štart, počasen, brez prerivanja. Lepo je bilo spet teči v ultraški družbi, videti stare in nove obraze.

                                       Nekaj utrinkov z trase Sladkih 6
                                           
Sonce je začelo čedalje bolj prepekati, postajalo je zelo vroče. Potrebno je bilo veliko piti, prijala pa je tudi osvežitev, ko je gasilec odprl ventil. Ura je še kar hitro minevala, kilometri so se nabirali. Večkrat sem se ustavil na naši okrepčevalnici, se malo odpočil, osvežil ter okrepčal. Presenečen sem bil na ženo Zdenko, ki je lepo krožila in nabirala km. Mislil sem, da bo več počivala. Tu pa tam sem malo poklepetal s kakšnim tekačem, da mi je čas hitreje minil. Zaradi utrujenosti sem moral tudi pešačiti, vročina je naredila svoje. Vzdušje v cilju je bilo enkratno. V šestih urah sem pretekel 49,7 km, žena Zdenka pa 30,2 km in je malo zaostala za svojim osebnim rekordom.

                                            Miro, Zmago, Drago v cilju

                    Miro, Zdravko, Rado - edini trije na vseh udeležbah Sladkih 6

Organizacija je bila fantastična. Upam, da se drugo leto zopet vidimo.

Tečem zDravo ( 11.06.2017 - poročilo )

V nedeljo je bila ob 10. uri tekaška prireditev Tečem zDravo, na kateri so udeleženci tekli na pet in deset kilometrov dolgi trasi med Dravo in hidroenergetskim kanalom. Atraktivna trasa je potekala s štartom in ciljem pri čistilni napravi Aquasystems v Dogošah. Teklo se je po nasipu hidroenergetskega kanala Drave, delno po asfaltiranih poteh, delno po makadamu in poljskih poteh. 

Organizator je bil vesel odličnega odziva tekačev in obiskovalcev, z organizacijo so želeli poudariti sožitje našega mesta in okoliških občin z reko ter poudariti zdrav način življenja in spoštljiv odnos do narave. Prihodek od prijavnin, pa je bil namenjen nakupu defibrilatorja, ki ga je direktor Aquasystemsa predal županu občine Hoče - Slivnica. Tek je bil oplemeniten še z dodatno dobrodelno akcijo zbiranja sredstev za dvanajstletnega Miho Pignarja, ki je ob rojstvu utrpel možgansko krvavitev, zaradi katere ima cerebralno paralizo.

Sam sem se prijavil na 5 km razdaljo, zaradi poškodbe, ki se vleče že nekaj časa. To se pozna tudi na treningih, ki niso več to, kar so bili. Sedaj tečem samo toliko, da vzdržujem kondicijo, reklo bi se , da tečem za "dušo". Tiha želja je bila, da bi tekel pod 24 min. Vedel sem, da ne bo lahko, ker trasa ni bila ravninska, ampak zelo razgibana. Poleg tega, pa bo še vreme naredilo svoje, saj je že močno pripekalo. Po dvigu štartne številke sem začel z ogrevanjem. Na takšnih razdaljah nimaš kaj taktizirati, ampak greš že od samega začetka na polno. Zato sem se na štartu postavil v prvo vrsto, da čim manj izgubim za prehitevanje ter da se izognem "gužvi". 

                                               Miro v prvi štartni vrsti

                                                Miro v ospredju

Ob 10. uri smo štartali. Začel sem na polno. Po dobrem km so me začeli prehitevati eden za drugim. Tolažil sem se s tem, da so to bili vsi mlajši tekači. Vročina je naredila svoje. V svojem tempu sem nadaljeval do cilja. Ura se je ustavila na 23,25 min. 

                                             Miro prečka ciljno črto

Z rezultatom sem bil več kot zadovoljen, saj sem dosegel svoj plan. Upal sem na stopničke, samo nisem bil siguren, na katere. Po objavi rezultatov sem ugotovil, da sem v kategoriji M 50 -59 osvojil prvo mesto. Tako sem po dolgem času, zopet stal na najvišji stopnički. Upam, da ne zadnjič !

                                  Prvi trije v kategoriji M 50 - 59  na 5 km

Trening z ultramaratoncem Zmagom Horvatom - Samuraiem

V nedeljo, 04.06.2017 sva se z Zmagom dobila pri bivši piceriji Ježek v Mariboru. Moja želja je bila, da skupaj naredima en daljši tekaški trening in se po dolgem času zopet srečava ter kakšno rečema.

Zmago je pravi borec, ultraš, ki se ne preda in zmeraj da vse od sebe, da doseže željeni cilj. Ima glavo na mestu, poln pozitivne energije in ne rine z glavo skozi zid. Odtekel je že nekaj daljših ultramaratonov ( Biel 100 km, UltraBalaton 220 km, etapni ultramaraton Zagreb - Vukovar 344,1 km ... ). Pred dobrim mesecem dni je kot prvi Slovenec pretekel ultramaraton Milano - San Remo 285 km. Res je neverjeten, kapo dol !

                                          Ultraša in dobra prijatelja

                                             Zmago Horvat - Samurai

Ob 06. uri sva krenila iz Maribora proti Hočam. Da ne bi tekla samo po ravnini sva v Hočah zavila proti Pivoli ter se po strnem klancu dvignila do Zvonetovega vikenda, na Pohorju. Če povem po pravici, sva kar pošteno "zašvicala".

                                        Zmago premaguje strm klanec

                               Nasmejani Miro in prestrašeni Zmago

                                      Zmago razkazuje mišice

                                             Miro uživa v teku

Nato je sledil spust, nazaj proti Hočam. Vmes sva se veliko pogovarjala o raznih tekih. Zmago mi je podrobno opisal zadnji ultramaraton Milano - San Remo 285 km. Tako sem si lahko bolj predstavljal, kaj vse je moral dati skozi, čeprav iz lastnih izkušnjah vem, kako je na takih tekih.

                                                Še en strm klanec

                                   Miro, Zmago  - v ozadju Slivniški grad

Iz Hoč sva krenila proti Križni kapeli, mimo slivniškega gradu do mojega doma v Hotinji vasi, kjer sva imela okrepčevalnico. Žena Zdenka se je zelo potrudila ter nama pripravila jedačo in pijačo.

                                     Okrepčevalnica - pri meni doma

                                                      "Na zdravje" !

 Do tu sva naredila 20 km, čakalo naju je še 15 km.Ker je sonce čedalje bolj pripekalo sva morala počasi kreniti. Tekla sva mimo Orehove vasi, letališča, do Hoč in nato nazaj proti Mariboru.

                                              Zmagotu je postalo vroče

                                                   Še zadnji km

                                                       Zmago - samurai

Po slabih štirih urah sva zaključila s treningom, ki je zelo hitro minil. Upam, da še kdaj ponovima.

Zmagotu sem podaril čelno svetilko ter obesek z 6 - dnevnega ultramaratona, on pa mi je dal za spomin tekaško majico San Remo.

                                              Miro s spominsko majico