torek, 30. junij 2015

100 km Ultra Pušeljc Trail ( 20./21.06.2015 - poročilo )

Tekme se vrstijo ena za drugo, tako da je bolj malo časa za trening ter regeneracijo. Manj kot teden dni, po 12. urnem teku na Paliću, me je že čakala nova  ultra trail preizkušnja. Premagati je bilo treba 107 km ter nekaj več kot 6000 m vzpona in prav toliko spusta. Število tekmovalcev je bilo omejeno, zaradi zahtevnosti organizacije.

Z Zvonetom, Ninom, Zlatkom smo se že v petek popoldne odpravili v Podbrdo. Prevzamemo startne številke, obenem sledi pregled obvezne opreme. Ko smo uredili vse formalnosti smo šli na testeninko. Makaroni so se mi zelo prilegli, po vrhu, pa sem jih še splaknil s hladnim pivom. Potem smo se odpravili na kočo v Petrovem Brdu, kjer smo prenočili.



                                             Koča na Petrovem Brdu

Vstanemo ob pol peti uri zjutraj ter se počasi pripravimo za tekmo. Živci so že začeli delovati, zato sem moral čimprej na WC. Z avtom se odpeljemo v Podbrdo, kjer je start. V Osnovni šoli oddam vrečo za vmesno postajo Železniki na 74 kilometru ter malo pozajtrkujem.



                                                 Malo pred startom

Točno ob 6. uri smo startali. Skupaj z Zvonetom sva krenila zelo počasi, saj sva bila med zadnjimi tekmovalci. Malo pred odcepom za Lovski dom sva zgrešila pot ter nadaljevala vse do Soriške planine. Tam sva malo krožila, predno sva našla pot za Črno prst. Jezen sam na sebe, da sem lahko zgrešil pot, ki sem jo že večkrat prehodil, pretekel, sem malo pospešil ter sam nadaljeval proti Črni prsti. Vedel sem, da imam več kot uro zaostanka, da ujamem ostale tekmovalce. Volja, da bi dosegel boljši čas, me je minila, saj je nemogoče, da bi nadoknadil  prevelik zaostanek. Tako sem potreboval do Črne prsti okoli 3 ure in 40 min ( računal, pa sem manj kot v 2 urah in pol ). Sledil je previden spust proti Kalu in Hudijužni (najnižji točki ultre), kjer sem se malo okrepčal pred zahtevnim vzponom na Durnik ter Porezen. Začel sem gristi v strm klanec na Durnik, ki velja za "uro resnice", saj je vzpon zelo strm, na nekaterih delih, pa je v pomoč celo vrv. Malo pred vrhom mi je uspelo prehiteti dva tekmovalca.  Po 7 urah in 40 min sem prišel na Porezen. Na vrhu je bilo odlično vzdušje, pojem nekaj banan in pomaranč za dodatno energijo ter grem dalje. Naslednji del tase je bil zame uganka. Spust s Porezna ni bil zahteven, bil pa je spolzek ter na nekaterih delih nepokošena trava, zato sem moral biti bolj previden. Ker je začelo deževati sem si oblekel nepremočljivo jakno. Ujel me je Marko Kobold, s katerim sva skupaj krenila proti Črnemu vrhu. Spremljal naju je močan dež in veter. Postalo je zelo hladno. Ko sva se bližala Črnemu vrhu se je začelo vedriti in dež je prenehal, posijalo je sonce. Na okrepčevalnici se prileže topel čaj. Sledil je spust proti Kopačnici, ki je na 49 km.



                                                 Masaža, ki dobro dene                                    


                                                   Marko Kobold in Miro

                             
                                       Miro - okrepčevalnica na Kopačnici

Pričakajo naju prijazni ljudje. Pojem toplo juho, par kosov kruha namazanim z zaseko. Na tej okrepčevalnici sva se zadržala več kot pol ure - predolgo. Ko sva krenila, srečava Zvoneta. Prvih nekaj km proti Blegošu, dobro napredujema. Zadnji del je bil blaten, voda je tekla po poteh. Ko prideva iz gozda zagledava vrh Blegoša.



                                       Okrepčevalnica tik pod Blegošem

 Na postojanki tik pod Blegošem se okrepčava  in nato sledi dolg spust proti Železnikom. V planu sva imela, da  bi še pred temo prišla v Železnike. Želja se nama je uresničila. Ob 21 uri in 30 min sva prispela.



                                                Miro,  Boris Kolman  ter  Marko K.

 Pojem testenine, mlečni riž, puding, nekaj kosov kruha, namazanega z zaseko. Po več kot pol urah krenema. Pridružil se nama je tudi Peter Vujevič. Sledil je vzpon proti Prtovču in nato proti Ratitovcu.


                                                    Koča na Ratitovcu

Postojanka je bila v koči, kjer je bilo prijetno toplo in veselo vzdušje. Prileže se mi topel čaj, ki me ogreje. Zopet pojem več kosov kruha z zaseko. Nikamor se nam ni mudilo. Vedeli smo, da ni več zahtevnih vzponov ter da do cilja ni več daleč. Po dolgem postanku krenemo proti Dajnarski planini. Pridružil se nam je tudi Boris Kolman, tako nas je bila kar lepa druščina. Na nekaterih delih je bil teren zelo spolzek, zato sem moral biti previdnejši. Malo pred Soriško planino nas ujame Zvone, s katerim sam nadaljujem. Čakal naju je vzpon na Soriško planino, ki je hitro minil. Potem je sledil dolgi spust do Petovega Brda ter manjši vzpon in spust v Podbrdo. Premagujema še zadnje km, ko se nama zopet pridruži Boris. Tik pred ciljem spustijo v zrak tri rakete, kar je pomenilo, da prihajajo trije tekmovalci v cilj. Skupaj smo prečkali ciljno črto v času  25:38:14  ter prijemali čestitke za uspešno opravljeno preizkušnjo.

Po hladnem obroku je sledilo tuširanje in masaža , nato pa pot domov. Pohvaliti moram organizatorje, ki so odlično opravili svoje delo, okrepčevalnic je bilo dovolj ( dobro založene ), proga zelo dobro označena ( čeprav sem zašel s poti - moja napaka ; premalo zbran ), čudoviti ljudje, nasmejani, prijazni... Malo mi je žal, da sem zašel s poti, ker bi lahko imel dosti boljši čas.



četrtek, 18. junij 2015

12 - urni Ultramaratonski tek Palić ( 13.06.2015 - poročilo )

Teden dni po rekreacijskem teku Rogla - Bellevue sem lahko opravil prvi trening. Poškodba stegenske mišice se še ni v celoti zacelila, saj sem še vedno čutil rahlo bolečino. Razdalja je bila 25 km, v tempu okoli 6,15 min/km. Pozna se, da sem letos manj treniral, zato tudi nisem dobro pripravljen, kar se pozna tudi na treningih. Pred odhodom v Srbijo sem opravil še dva treninga. Malo sem bil v skrbeh, kako se bo ta tek iztekel.

Žena Zdenka je že predhodno rezervirala 4 dnevni apartma v Paliću, zelo blizu tekaškega dogajanja. Tako sva v četrtek,  11.06.2015 ob 08.uri krenila na pot. Najhitrejša pot do Palića je po avtocesti mimo Blatnega jezera in Budimpešte         ( 531 km ). Po petih urah in pol vožnje sva prispela. Ko sva se nastanila, sva si šla ogledat Palić, ki je le nekaj km oddaljen od Srbske - Madžarske meje.



                                      Miro in Zdenka v parku, ob jezeru


                                     Miro ob progi, kjer se je teklo

Je jezero in vas z istim imenom, ki se nahaja 8 km vzhodno od Subotice. Vedno ponuja nekaj novega. Čudoviti objekti iz zgodnjega 20.stoletja ( vodni stolp, Velika terasa, Ženski štrand, Glasbeni paviljon ), prelep park, prepoznavno jezero ter kot mir in tišina, naredi Palić kot idealen kraj za sprostitev in uživanje. V Paliću se lahko nastaniš v hotelih visoke kategorije, obnovljenih luksuznih vilah zgrajenih v tako imenovanem "Palić stilu" ali številnih zasebnih nastanitvenih zmogljivostih. Odlične restavracije in bari, športni in rekreacijski objekti, tri plaže, termalni bazeni, živalski vrt, kolesarske in pohodniške steze, paleta dogodkov, dinamično kulturno življenje, prosti čas, naredijo celovito ponudbo turističnega središča Palić.



                                      Miro, v ozadju  "Ženski štrand"


                                               Zdenka pred cerkvijo


                                                      Vodni stolp


                                                  Glasbeni paviljon

Ena od prireditev je tudi ultramaratonski tek, ki ga Ultramaratonska zveza Srbije tradicionalno prireja v prvi polovici junija. Tekmovalci lahko nastopajo v različnih disciplinah in sicer na 24 ur, 12 ur, 6 ur ter 100 km, 50 km. Tako kot pri nas je tudi tukaj bila peklenska vročina, saj so se temperature povzpele do 35 stopinj celzija. Na srečo sva imela v apartmaju klimo, ki je dodobra ohladila sobo, da se je dalo lažje prenašati vročino. Po večerji sem vidno utrujen padel v posteljo ter se prebudil v petkovem jutru. Obetal se je zopet sončen dan. Ko sva z ženo Zdenko pozajtrkovala sva šla na sprehod v park, ki je ob jezeru, da sva malo poslikala. Opazila sva, da tam, kjer bo potekal ultramaraton že postavljajo šotore. Srečala sva Elviro Janosi ustanoviteljico in predsednico Ultramaratonske zveze Srbije. Je legenda ženskega ultramaratonskega teka. Svoje dni je zmagovala na vseh več dnevnih preizkušnjah. Vprašal sem jo glede prijave in dvigu startne številke ter druge zanimivosti o tem teku. Izvedel sem, da bom vse formalnosti lahko opravil v soboto, po 9. uri.  Okoli 12. ure sva šla v apartma, kjer je žena pripravila kosilo. Po kosilu sva se z avtobusom odpeljala v Subotico, kjer sva si ogledala mesto ter se proti večeru vrnila nazaj v apartma.



                                 Zdenka, v ozadju Trg svobode v Subotici


                                     Miro pred spomenikom v Subotici

V soboto dopoldne sem uredil vse formalnosti glede teka. Prijavil sem se na 12. urni ultramaraton, kjer je start ob polnoči. Počasi so se že zbirali tekači na 6 ur ter 24 ur, ki imajo start ob 12. uri, torej v največji vročini. Sonce je neusmiljeno pritekalo. Temperatura je bila že preko 30 stopinj celzija. Teklo se je v krogu, ki je bil dolg 530 m. Pričakoval sem, da se bo pojavila tudi Marjeta G, ki je bila prijavljena na 24 ur ter Srečko G in Zdravko B, pa na 12 ur. Popoldne sem šel večkrat pogledat, kako jim gre. Peklenska vročina je naredila svoje. Opazil sem, da so nekateri tekači že vidno zdelani. Organizatorji so se zelo trudili in po progi postavili vedra z vodo, kjer so se lahko hladili. Postavili so tudi mrzel tuš.


                                Miro v pogovoru z Igorjem Vojnić Zelićem


                                         Miro, malo pred startom

Ob polnoči smo startali tekači na 12. urni ultramaratonski tek. Ozračje se je malo ohladilo, temperatura je padla, tako smo imeli dosti boljše pogoje za tek kot naši predhodniki. V prvi uri sem naredil 12 km. Opazil sem, da je tempo prehiter, zato sem zmanjšal. Ob progi me je spremljala žena Zdenka, ki je skrbela, da mi ni nič manjkalo.



                                           Prvi km so za mano


                                          Sedaj, pa po pameti

Tekači na 24 ur so bili  zelo zdelani, večina jih je že hodila, nekateri so šli počivat za krajši čas. Lahko rečem, da mi je v prvih  6 -ih urah šlo kar dobro, saj sem naredil okoli  55km. Nato, pa sta soparno vreme in vročina naredila svoje. Poznala se je tudi slabša pripravljenost. Drugo polovico sem pretekel, prehodil skupaj z Nebojšom Stevanovićem, reprezentantu Srbije v hitri hoji, ki pa se je zadnja leta posvetil ultramaratonskemu teku.



                                                Malo osvežitve


                                        Miro in Nebojša Stevanović

                               
                                         Še malo in bo vsega konec

Ob progi se je nabralo nekaj gledalcev, ki so nas bodrili in vzpodbujali. V 12. urah mi je uspelo narediti  179 krogov ali  94,87 km  ter zasedel absolutno  5. mesto  ter  1.mesto v kategoriji   M 50 - 55 .


                                                   Miro v cilju

Po tuširanju v apartmaju sva šla z ženo Zdenko na kosilo, ki ga je pripravil organizator, nato pa na podelitev, ki je bila v občinski dvorani.


                                      Miro in Zdenka na podelitvi

             
                           Podelitev priznanj za 12- urni ultramaratonski tek

Na koncu sem z rezultatom lahko zadovoljen, če pomislim, kakšne težave sem imel pred tekmo, po vrhu pa še slabša pripravljenost.



sreda, 17. junij 2015

Gorski tek Rogla - Bellevue ( 31.05.2015 - poročilo )

Minilo je tri leta, odkar sem se nazadnje udeležil tega teka. Če se spomnim nazaj, sem bil s časom zelo razočaran. Krivi so bili gozdni delavci, ki so nam spremenili označbo poti, tako da smo vsi tavali v temi in dober čas je splaval po vodi. Zato sem se odločil, da se ponovno preizkusim ter poskušam izboljšati čas.

V nedeljo, ob 08. uri zjutraj, nas je avtobus odpeljal izpred spodnje postaje Pohorske vzpenjače na Roglo. Start rekreacijskega teka na 28 km je bil ob 10. uri, s platoja zgornje postaje sedežnice Planja. Tokrat je bila proga za 3 km krajša, saj je bil cilj na Bellevue - ju in ne v dolini kot prejšna leta ter nekoliko spremenjena. Vreme je bilo oblačno. Ker je celo noč deževalo, sem pričakoval, da bo proga spolzka, blatna.  Prve km sem odlaufal z Zlatkom Kresnikom, ki so potekali po markirani planinski poti od Rogle do Koče na Pesku, od koder se za kočo usmeri v gozd.  Pričakale so nas velike luže, razmočen teren, podrta drevesa. Tempo sva občutno zmanjšala, zaradi previdnosti, da ne bi prišlo do kake  poškodbe. Pot se je nato nadaljevala preko Zgornje Brvi, kjer je bila prva kontrolna točka. Nato sva nadaljevala po gozdni markirani poti mimo Treh žebljev. Ker je šel Zlatko vmes na "veliko potrebo", sem nadaljeval z drugima tekačema, ki sta bila malo pred menoj. Upal sem, da me bo Zlatko hitro ujel. Tempo, po makadamski poti do Šumnika, kjer je bila druga kontrolna točka,  je bil zelo hiter ( okoli  4,10  min/km ). Od Šumnika se je pot nadaljevala po planinski transverzali, ki je potekala v bližini Tinčeve koče. Teren se je začel močno dvigovati. Naenkrat sem občutil na levi stegenski mišici bolečino, ki se je rahlo stopnjevala. Razmišljal sem, kaj bi bil vzrok. Zaradi bolečine sem moral zmanjšati tempo. Kaj kmalu se je pojavil Zlatko. Skupaj sva nadaljevala do Areha, kjer je bila tretja kontrolna točka z lahko hrano, vodo, energetskim napitkom. Sledil je še zadnji odsek poti do hotela Bellevue. Najbolj sem bil jezen, ker nisem mogel teči hitreje, zaradi bolečine. Ker je tu lep teren, bi lahko še kaj pridobil, tako pa sem samo izgubljal. Nekje na polovici poti med Arehom in Bellevue - jem sem se spotaknil ob kamen ter grdo padel. Z bolečino v desni rami, odrgnino na roki ( malo se je vlila kri ) in nogi sem komaj nadaljeval. Začeli so naju prehitevati tekači od odzadja. Zato je Zlatko pospešil, sam pa sem počasi nadaljeval do cilja. V cilj sem prišel v času  2:48:18  ter bil zelo razočaran, po vrhu pa še poškodovan. Po tuširanju in toplem obroku sva se z Zlatkom, z gondolo spustila v dolino, kjer sva imela avtomobila.

Popoldne sem komaj hodil po stanovanju, skrbelo me je, kako dolgo bo trajala ta poškodba, saj imam malo manj kot čez dva tedna 12 urni tek v Srbiji ( Palić ).