8. Sladkih 6 ( 08.11.2014 - poročilo )

No, pa sem opravil še z zadnjo tekmo v tej sezoni. Če po pravici povem sem že komaj čakal, ker se počutim utrujeno, saj so se tekme vrstile ena za drugo.

                                     
                                               Štart  6 urnega teka

                                           

Tokrat sem se že osmič udeležil šest urnega teka Sladkih 6. Z razliko od lani, ko je ves čas deževalo, je bilo letos vreme oblačno brez padavin. Prijavilo se je okoli 100 tekmovalcev. V planu sem imel preteči okoli 60 km. Začel sem v nekem zmernem tempu. Tekel sem skupaj z Vaskom, s katerim sva malo pokramljala in čas je hitro mineval.

                                              Miro  in  Vasko  Kosirnik

Vsako uro sem se okrepčal na okrepčevalnici, ki je bila bogato obložena z raznimi dobrotami, ki so jih pridne ženske spekle doma.

                                     
Kilometri so se vrstili eden za drugim. Nekako dve uri pred koncem teka sem malo pospešil, se odtujil od Vaska ter pridno nabiral km. Kot bi mignil z očesom je bilo naenkrat vsega konec. Uspelo mi je preteči  64,17 km in tako izpolnil svoja pričakovanja. Sledilo je tuširanje, ki je zelo prijalo ter okrepitev s toplom obrokom. Posebej moram pohvaliti organizacijo, ki je bila tudi tokrat na zelo velikem nivoju.

                               
                                                 Podelitev priznanj

Omeniti moram tudi ženo Zdenko, ki se je prav tako udeležila 6 urnega teka ter pridno nabirala km. Uspelo ji je narediti 29 km, kar pa ni malo za enega, ki nič ne trenira.

Dan mrtvih

                              Že več kot štiri leta te ni,

                           ampak moj svet se še vedno okrog tebe vrti,

                           v mislih in dejanjih si mi povsod,

                           spremljaš me,

                           nevidna obkrožaš me,

                           pomagaš mi iti naprej,

                           kažeš mi pot brez mej,

                           kjerkoli ustavim se,

                           zaprem oči, pa spet vidim te,

                           vendar v tem svetu,

                           zelo pogrešam te !

              Lara, počivaj v miru in večna lučka naj ti sveti  !

                                                *****

                                       Največja žalost v življenju je,

            ko v mrliški vežici od lastnega otroka poslavljaš se !

19. Ljubljanski maraton ( 26.10.2014 - poročilo )

Teden dni po Ultramaratonu Zagreb - Vukovar, čeprav mi ni uspelo preteči celega, sem pa naredil kar nekaj km in je bil dober trening pred Ljubljanskim maratonom. Zato sem se odločil, da si teden dni pred maratonom vzamem počitek, torej brez teka.

Tokrat nas je v vlogah "zajčkov" opremil  Duracell. Vsi poznamo Duracellovega zajčka, ki teče čez drn in strn, zdrži dlje in pride do cilja, medtem ko drugi zajčki že omagajo. Zajček je spodbujal, bodril in motiviral tekače, na zadnjem km, pa jim  je dodal turbo moč, da so iz  sebe iztisnili še zadnje atome energije, da zdržijo do konca in občutijo zmagoslavje. Moč baterije prihaja od znotraj iz njenega jedra in tudi tekači morajo poiskati moč za zadnji km v sebi, v svoji volji, v svojem srcu.

                                               Duracellovi   zajčki

Več let že opravljam vlogo "zajčka" na Ljubljanskem maratonu, ki sem jo vedno izpolnil.  Tudi tokrat mi je bila dodeljena vloga "zajčka" za čas 3:45 . Malo sem bil zaskrbljen, če bom uspešno opravil nalogo, ki mi je bila dana.  Poleg mene bo imel isto vlogo tudi TadejZ.  Letos je bila trasa malo spremenjena. Prej se je teklo dva kroga, sedaj pa je v enem  kosu. Prva polovica maratona je ista kot lani, s tem, da se je teklo v obratni smeri. Druga, pa je nova ( Trnovo, Vič, Rakovnik, Štempansko naselje, Žale ter nazaj v center, kjer je bil štart ). Prijavljeno je bilo rekordno število tekmovalcev, ki so imeli na voljo različne razdalje  10 km, 21 km ter 42 km.

V nedeljo zjutraj sva se z ženo Zdenko odpravila na pot. Ustavila sva se v Štempanskem naselju v Ljubljani, kjer je šla žena k bratrancu, sam pa sem peš nadaljeval proti centru. Na poti sem srečal nepoznanega tekača, s katerim sva malo pokramljala. Kar naenkrat sem se znašel na Kongresnem trgu, kjer je bil štart maratona. Najprej sem se odpravil do šotora, da prevzamem opremo, ki mi jo je Ero predhodno dvignil. Ko sem se preoblekel sem se podal na štart.

                                                 Miro v vlogi  "zajčka"

Počasi sem se prebijal skozi množico ljudi tako, da sem se še pravi čas postavil v cono za 3:45. Tam me je že čakal TadejZ in VanjaS, ki je imela pravtako isto vlogo kot midva. Štartali smo v intervalih. Nekje 7 min po štartu smo krenili.

                           
                                              Čakanje na štart  ...

                                                 ...   in  gremo  ,,,

Ker ni bilo gužve sem lahko takoj od začetka držal predvideni tempo 5,20 min/km. Okoli sebe sem imel kar tekaj tekačev, ki so imeli za cilj preteči maraton v tem času. Obetal se nam je lep dan, s soncem obdan. Kot ponavadi se je tudi tokrat zgodilo, da sotekači do polovičke še nekako zdržijo ta tempo, potem pa začnejo zaostajati.

                                    Ostala le še mala skupina tekačev

Potem, pa se nam pridružijo tekači, ki so štartali na  3:30 . Proti Štempanskem naselju so bili manjši vzponi. Naenkrat sem opazil, da ni več TadejaZ poleg nas. Tako sva z VanjoS sama vodila skupino, ki je tekla z nama. Brez problemov sva pretekla maraton v času  3:44:42 in tako izpolnila željena pričakovanja.

13. Ultramaraton Zagreb - Vukovar 344,1 km ( 14./18.10 2014 - poročilo )

Po težavah na Valamar trailu sem začel razmišljati, da se ne bi udeležil Ultramaratona Zagreb - Vukovar, čeprav sem bil že prijavljen. Imel sem občutek, da je moje telo preveč iztrošeno in da bo to zame prevelik napor. Trdno sem se odločil, da ne grem ter se raje dobro spočijem, saj me kmalu čaka vloga "zajčka - 3:45" na Ljubljanskem maratonu. Toda, srce in glava je hotelo drugače.

V torek zjutraj, na dan ultramaratona sva se z Borisom odpravila na pot. Dokaj hitro sva prispela v Zagreb ( Kustošija ). Po dvigu štartne številke sva se preoblekla v tekaško opremo. Na ultramaraton se je prijavilo 11 tekmovalcev, od tega štirje slovenci.

                           
                                           Skupinska fotka pred štartom

                                         
                                        Boris, Miro, Zmago, Zdravko
                                        Aničić, Kopecky, Krešo, Štrbac


1. ETAPA :    Zagreb - Ivanić grad     50,6 km

Okoli 10:30 ure smo štartali. Po mestu smo tekli v strnjeni koloni. Šele nekje na 15 km (Sesvete ) smo se razkropili. Prvi  je pobegnil Boris, jaz pa takoj za njim. Probal sem z isto taktiko kot lani, da sem na začetku hitro začel, potem pa kak bo. Nekje na 25 km me je prehitel Elvir. Tretje mesto sem držal nekje do 45 km, ko me je prehitel Krešo. Zadnjih 5 km me je že počasi pobiralo, tempo je počasi padal. V cilj sem prišel v času  5:03:09  kot četrti uvrščeni. Odstopil eden tekmovalec.          

 

                                         
                                                Zdravko, Miro, Zmago

                                                         Osvežitev

                                              Miro osamljen proti cilju                                                                                                          

2. ETAPA :   Ivanić grad - Novska    72 km

Ko sem zjutraj vstal sem videl, da zunaj močno dežuje, obenem pa še močno piha. Premišljeval sem, kako naj se oblečem. Po zajtrku so nas odpeljali na štart. Napovedane so bile celodnevne padavine. Ob 9. uri smo krenili. Tokrat sem za spremembo začel zelo počasi. Tekel sem z Zmagom. Malo pred 15. km sem občutil, da se mi je premočena bombažna majica prilepila na telo. Postalo mi je hladno, začel sem se tresti. Odločil sem se, da bom na 15 km končal, ker nima smisla ogrožati zdravja. Čeprav mi je bilo hudo da sem odstopil, sem bil mišljenja, da sem se pravilno odločil. Čimprej sem se preoblekel. Rabil sem veliko časa, da sem se ogrel. Potem sem pot nadaljeval z kombijem. Tekači so se mi smilili, da so morali teči v tako težkih pogojih. Močan dež in veter jih je spremljal do konca etape. Poleg mene je odstopil tudi Kopecky na 30 km.

                                              Zmago, v ozadju Miro

 3. ETAPA :   Novska - Slavonski Brod    90,5 km

To etapo je v konkurenci nadaljevalo 8 tekačev. Tokrat je bilo vreme dosti boljše kot prejšni dan, saj se je obetalo sonce. Ker sem štartal izven konkurence, sem imel v planu odteči  40 km, tako da naredim en daljši trening. Sonce je začelo počasi pripekati. V štirih urah in pol sem odtekel 40 km in končal. Na tej etapi je odstopil Ivo Aničić. Tako jih je ostalo v konkurenci še 7 tekačev.

                                           Okrepčevalnica na 15 km

                           
                                                     Miro v Okučanih

                                           Miro končal na 40 km

                                 Miro pomaga Borisu na okrepčevalnici


4. ETAPA :   Slavonski Brod - Osijek    84 km

In že je bila pred tekači ena izmed najtežijh etap, kjer so dolge ravnine in gost promet ( kamioni ). Tudi tokrat nas je pričakal lep sončen dan. V planu sem imel odteči 45 km, kar mi je po petih urah tudi uspelo. Na tej etapi sta odstopila Mirko Ervačić in Duško Štrbac. V konkurenci je ostalo še 5 tekačev.

                                             Malo pred štartom

                                        Skozi mesto v strnjeni koloni

                                         Miro dobro razpoložen

 5. ETAPA :   Osijek - Vukovar ( Ovčara )    47 km

Ponoči sem dosti premišljeval o tej etapi. Imam medalje od vseh štirih etap, manjka pa mi prav zadnja. To etapo je zelo težko priti med prve tri, ker nastopijo tudi domači tekači, ki so spočiti. Trebalo bo teči etapo pod  4 ure in 30 min. Ko smo krenili iz Osijeka smo tekli v strnjeni koloni. Noge sem imel še trde. Malo pred 10 km nam je pot preprečila policija, ker je bila ta cesta zaprta. Za nekaj časa smo se ustavili. Po pregovarjanju organizatorja in policije  smo potem lahko nadaljevali. Sodnik je dal ponoven štart. Takoj sem močno pospešil in si naredil veliko prednost. Bil je enkraten občutek, ko vodiš ter te spremlja policija.

 

                 
                                              Miro v spremstvu policije

 Kilometri so hitro minevali. Okoli 35 km me je prehitel domači tekač. Poskušal sem ga slediti. Naredil si za okoli 500 m prednosti in jo držal do konca. Sam sem se moral še dobro potruditi, saj mi je za ovratnik dihal Elvir. Ves srečen, da mi je uspelo zadržati 2. mesto in osvojiti tako željeno medaljo sem pritekel v cilj s časom  4:22:54 . Tako imam sedaj zbirko medalj kompletno. Že četrtič zapored  je bil zmagovalec v skupni razvrstitvi Boris Ivanovič.

                                             
                                                        Miro in Boris

                                       Medalja in priznanje za 2. mesto

                                    Še zadnja tako pričakovana medalja

                                   
                                         In zbirka je kompletna

Valamar Trail 73 km ( 04.10.2014 - poročilo )

V petek 03.10.2014 popoldan sva se z ženo odpeljala v Rabac. Zaradi cestnih del na Uncu sva na Vrhniki zavila z avtoceste ter pot nadaljevala po stari cesti. Vožnja je bila zato malo daljša. Ko sva prispela je bila že tema. Najprej sva se nastanila in šla čimprej večerjat, da ne bi ostala brez obroka. Srečala sva veliko znanih obrazov. Po večerji sem vzel potrebno opremo za trail in šel dvignit štartno številko.

                                            Miro  in Tine Kukolj

Ob osmi uri se je začelo odštevanje in kmalu smo štartali. Tekmovalci so imeli na voljo več različnih variant :  73 km, 53 km, 21 km, 13 km. Sam sem se prijavil za najdaljšo - 73 km. Spremljal nas je čudovit sončen dan, na momente skoraj prevroče za tek. Vedel sem, da sem začel dokaj hitro, saj sem bil v družbi Janija,Tonija, Petra, Marjete.

                                    Peter Macuh,  Miro, Toni  Lekše

Del poti je šlo po isti trasi kot lanskoletna  ISTRA  100 milj. Nekje na 15 km sem se znašel v negotovosti, ker je bila pot slabo označena. S skupnimi napori nekaterih tekmovalcev smo našli pravo pot. Vzpon na goro Glušiči je bil zelo težak. Pot se je strmno vzpenjala, oviralo nas je veliko kamenje. Sonce je neusmiljeno pripekalo. Tempo je začel padati, počasi me je začelo pobirati.

                                                Miro že rahlo utrujen

Nekako sem se prebil do kraja Bartiči  - 51 km. Od tu naprej, pa polomija. Čisto me je pobralo, brez motivacije, tekmovalci so me prehitevali eden za drugim. Začel sem razmišljati, da sem se narobe odločil, da sem izbral najdaljšo varianto. Čisto dovolj bi bilo 53 km, če pomislim, kaj sem vse pretekel zadnji mesec  ( Ultra Trail du Mont Blanc  168 km, Ultramaraton  Celje - Log.dolina  73 km, EKO maraton  21 km  ). Telo se še ni dovolj regeneriralo, tako da bo počitku trebalo nameniti več časa. Nekako mi je uspelo priti do cilja v času  12:29:38 .

               Profil  trase :

5. EKO maraton ( 14.09.2014 - poročilo )

Teden dni po Ultramaratonu Celje – Log.dolina 73 km, me tokrat čakal  EKO maraton 21 km. Pred tem mi je uspelo narediti tri povprečne treninge s tempom okoli  5,30 min/km. Ker je tek v Mariboru sem si rekel, da domače tekme pa ne izpustim, pa bo -  kar bo. Lani mi ga je uspelo preteči pod  1:30:00. Seveda tega časa ne pričakujem, realno bi bilo okoli  1:45:00.

V nedeljo 14.septembra so bile ulice Maribora ponovno popolnoma zaprte in namesto avtomobilov polne tekačev. Dogodku daje poseben čar dejstvo, da so se vse aktivnosti dogajale v samem centru mesta. Zbralo se je veliko udeležencev tega EKO maratona, ki so se lahko preizkusili na 10 km ali 21 km. Sam sem se podal na 21 km. Začel sem dokaj hitro, saj sem prvih 5 km pretekel pod  22 min. 

                                                                   Miro  ...

      

                                                         ...    proti cilju

                                      

Počutil sem se dobro, tako da nisem imel nobenih problemov. Na 10 km sem bil pod  45 min. Proti koncu, pa mi je tempo malo padel in v cilj sem prišel v času  1:37:21 ter bil s časom več kot zadovoljen.

30. Ultramaraton Celje - Log.dolina ( 06.09.2014 - poročilo )

Po uspešnem nastopu na Ultra Trailu du Mont Blanc, ki je bil pred parimi dnevi, me je že čakala nova preizkušnja Ultramaraton Celje – Log.dolina 73 km ( tokrat že deveti v moji devetletni tekaški karieri ). Čeprav so noge še težke in se nisem še povsem regeneriral sem se odločil, da te ultra ne izpustim, saj je to bil moj prvi tek daljši od maratona ( 42,195 km ). To je bil začetek moje ultre tekaške kariere, kjer sem prvič okusil na lastni koži, kaj vse te spremlja na takšnji preizkušnji. Glava in noge morajo biti na »mestu«, premagati moraš vrsto dejavnikov, ki vplivajo na ultra teke.

 V soboto sem se v zgodnjih jutranjih urah z avtom odpeljal v Celje, kjer je bil štart ultramaratona. Kot na vsaki tekaški prireditvi sem tudi tukaj srečal veliko znanih obrazov. Po dvigu štartne številke sem se preoblekel v tekaško opremo ter oddal prtljago, ki jo potem peljejo na cilj. Ob 6.uri smo štartali. Vreme je bilo idealno za tek , saj je bilo oblačno, občasno pa je tudi deževalo. Cilj mi je bil uspešno končati ultramaraton, čas pa sploh ni bil pomemben.

                                        V družbi z Dragom Selinškom

Kilometri so hitro minevali in že sem se znašel v Mozirju ( 33 km ). Tu so se začeli občutki utrujenosti, težkih nog. Tempo je vidno padal, s katerim pa se nisem obremnjeval. Srečal sem Zlatka Kersnika, s katerim sva nato skupaj tekla do cilja.

                                            Zlatko, Miro - vidno utrujen

                                                  Počasi proti cilju

Ker je bil tempo počasen sva se veliko pogovarjala in tako nama je čas hitro minil. V cilj sva prišla v času 8:12:40, kar zame ni niti slabi čas, če pomislim, kaj mi je uspelo pred parimi dnevi. Nato je sledilo tuširanje, ki je zelo prijalo ter topli obrok, s katerim sem nadomestil porabljene kalorije.

Ultra Trail du Mont Blanc ( 29./31.08.2014 - poročilo )

Mont Blanc ( 4810 m ) je dolgo veljal za najvišjo goro v Evropi, danes pa si ta naziv lasti Elbrus ( 5642 m ) na ruskem delu Kavkaza. Kljub temu je Mont Blanc tako poseben, da je zaradi narave in kulturne dediščine, da je med drugim uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Zaledeneli vrh sta leta 1786 prva osvojila Michel Paccard in Jacques Balmat. Nov zagon so dale Chamonixu prve zimske olimpijske igre leta 1924. Od takrat se smučarsko središče samo še razvija. V okolici je več ledenikov, najlažje pa je dosegljiv Mer de Glace, eden največjih v Evropi. Do njega se je mogoče v 20 min pripeljati kar z vlakom po gorski železnici. Iz doline se na okoliške vrhove vzpenja več sedežnic in gondol.. Najbolj slikovita obiskovalce v dveh stopnjah pripelje na Aiguille du Midi, kar 3842 m visoko. To je najvišja postaja gondolske žičnice v Evropi. S terase in restavracije na zgornji postaji se odpirajo razgledi na francoski, švicarski in italijanski del Alp ter seveda Mont Blanc. Novost je razgledna ploščad v obliki steklene kocke. Vanjo je dovoljeno stopiti le v copatah, pod njenim dnom pa zeva kar 1000 m globok prepad. Z Aiguille du Midi se je mogoče s kabinsko žičnico zapeljati prek ledenika Geant na italijansko stran. Od tam se lahko z gondolo spustite v smučarsko središče Courmayeur, vrnitev v Chamonix pa je z avtobusom mogoča skozi 11,6 km dolg predor pod Mont Blancom.

                                              Aiguille du  Midi   3842 m

                                    Chamonix  -  pogled na Mont Blanc

 S pripravami za Ultra Trail du Mont Blanc 168 km ter 9600 n. v. sem uspešno zaključil. Treningi so potekali predvsem po Pohorju, s poudarkom na vzponih. Poleg tega sem še celo leto krepil fizično moč v domačem fitnesu. S tako popotnico sem se podal na enega najtežjih ultra trailov v Evropi. Da je za to tekmo veliko zanimanja, priča dejstvo, da se prijavi okoli 7000 tekmovalcev iz 77 držav, ki morajo poleg kvalifikacij imeti še srečo pri žrebu, da se uspejo uvrstiti na tekmo. Organizator sprejme največ  2300 tekmovalcev.

Že lansko leto sem imel kvalifikacije, vendar nisem bil izžreban, zato sem bil kar razočaran. Letos sem se ponovno prijavil, ter tokrat imel več sreče pri žrebu.

V četrtek, 29.8.2014 smo v zgodnjih jutranjih urah z avtom krenili na pot. 

                                            Miro  v  Chamonixu

Ko smo prispeli v Chamonix, sem šel urediti formalnosti za tekmo. Organizator, predno izda štartno številko, pregleda obvezno opremo, ki pa je ni tako malo. Vsa ta oprema je potrebna, ker se v gorah vremenske razmere zelo hitro spreminjajo.

                                       Priprava obvezne opreme za pregled

  

Vsa potrebna oprema

Pregled opreme in dvig štartne številke

                                     
                                          Vse je šlo brez problemov

                                           Moja štartna številka

 Ko sem opravil vse potrebno, smo se odpravili v Saint Gervais (1400 m.n.v.), kjer smo imeli apartma, s čudovitim pogledom na Mont Blanc. 

                                                     Naš apartma

                                        Čudovit pogled na Mont Blanc

Noč je hitro minila in adrenalin je naraščal. Naslednji dan smo si v dopoldanskem času ogledali še Megeve in lepo mestece Annecy. 

                                           Ogled mesta Annecy

Nato smo se odpeljali nazaj v Chamonix. Predno sem se podal na štart, ki je bil ob 17.30 uri, sem oddal stvari (rezervne tekaške copate, nogavice, gele), ki so jih odpeljali na vmesno okrepčevalnico Courmayeur, ki je bila na 77. km.

                                              Miro, Šime, Andrija

Nekaj minut pred  štartom  je začelo močno deževati, naenkrat je sledilo odštevanje in štart. Zaradi velike gneče sem štartal z 10 minutnim zaostankom. Trasa proge je potekala okoli Mont Blanca in sicer iz Francije v Italijo, nato v Švico in nazaj v Francijo. 

                                      Trasa  Ultra Trail du Mont Blanc

                                                         Profil  trase

Prvi km so potekali po ravnini, nato pa smo se podali v hrib. Dež je neusmiljeno padal. Zaenkrat sem vztrajal brez vetrovke ( anoraka ), torej samo v majici s kratkimi rokavi, ker se v anoraku preveč potiš, postane prevroče ter si na koncu prav tako moker. Pihal je tudi veter, tako da je bilo na trenutke kar hladno. Kmalu je nastopila tema in moral sem namestiti čelno svetilko. Na trenutke se je zelo slabo videlo, ker se je pojavljala megla sem moral biti previdnejši. Proga je postala spolzka, blatna, voda je pritekala z vseh strani. Na nekaterih delih je bilo blata, da si komaj hodil, kaj šele, da bi tekel. Okoli 23. ure je dež ponehal, zato sem si zamenjal premočeno majico. Vzel sem tudi prvi gel, ki mi je dal dodatno energijo. Ves blaten in z mokrimi copati sem nadaljeval pot. Vzponi so se vrstili eden za drugim in naenkrat se je začelo daniti. Pospravil sem svetilko in oči so se lahko malo spočile. Pred menoj se je pojavila prelepa narava, s prečudovitim zasneženim Mont Blancom. Okoli pol desete ure dopoldan sem prispel  do vmesne okrepčevalnice Courmayeur v Italiji, kjer nas je pričakalo veliko ljudi, ki so nas pozdravljali ter vzpodbujali. Res enkraten občutek, kar kocine ti gredo pokonci, naenkrat pozabiš na vse tegobe. Po dvigu vreče z rezervno opremo sem se preobul v rezervne copate, zamenjal mokre nogavice, se okrepčal ter nadaljeval pot. Spremljalo nas je lepo sončno vreme, ki je bilo na trenutke že malo prevroče. Ta drugi del proge je malo lažji, ker je nekoliko manj višincev. Okoli 17. ure sem prispel v Grand Col Ferret (Švica), ki je na 99 km. Sledila je druga noč, ki jo je bilo treba premagati. Zaradi utrujenosti, blatne, spolzke ter mokre poti sem moral biti zbran in skoncentriran, da ne bi kje padel in se poškodoval. Tokrat moram priznati, da so copati vrhunsko opravili svojo nalogo, na tako slabem terenu. Ko smo se vzpenjali je bilo lepo pogledati nazaj v dolino, kjer si videl razsvetljeno kolono tekačev, ki se je premikala kot jara kača. Opazil sem, da jih je še veliko za menoj. V nedeljo, okoli 6.ure zjutraj sem prispel v Catogne ( Francija ). Čakala sta me še dva zahtevna vzpona in spusta. Zbral sem moči in malo pospešil. Od zadnje okrepčevalnice La Flegere, ki je od Chamonixa oddaljena 8 km, pa sem dal vse od sebe. Tekel sem na polno in prehiteval tekače enega za drugim. Naenkrat sem se znašel v Chamonixu. Od sreče so se mi zasolzile oči. Poln adrenalina, da mi je uspelo, sem užival še v zadnjih metrih. Malo pred ciljem me je čakala žena Zdenka s slovensko zastavo, ki je skupaj z mano odtekla še zadnje metre do cilja. 

                                                Prihod v cilj   ...

                             
                                    ...  in naenkrat je vsega konec ...

                                   
                                   ...  in ostanejo samo še lepi spomini

V cilju sem kot vsak tekmovalec, ki uspešno konča to preizkušnjo, dobil brezrokavnik UTMB. Prejel sem čestitke od svojih najbližjih, ki so me čakali. Ko sem spil "zasluženo" hladno pivo sem se šel stuširat. Kot prerojen sem se vrnil do moje družbe, s katerimi smo potem odšli na kosilo. 

V cilj sem pritekel v času  42:22:09 in zasedel absolutno  940. mesto od  2300 tekmovalcev ter  138. mesto v kategoriji  M  50 - 59 . Uverščenih je bilo 1581 tekmovalcev, odstopilo jih je 719. Občutek je bil enkraten. Bučno navijanje in ploskanje, skratka enkratno vzdušje, naenkrat pozabiš na vse težave in napore, ko se zaveš, da ti je uspela še ena težka, tako pričakovana preizkušnja.