STATISTIKA TEKAŠKE SEZONE 2013

No, pa smo končali za letos. Danes prelaufal še zadnje kilometre, tako se je za mesec december nabralo  607,82 km  in sem zelo zadovoljen, da vse poteka po planu. V letu  2013 sem prelaufal  5740,63 km.

Teki do 15 km        ...    Zimski pokal " Peš na Pohorje "

                                     10. cestni tek  ( Brezje )
                                      Tek ob Dravi  ( Maribor )
                                      Večerni tek čez ptujski grad  ( Ptuj )
                                   
                                 
                                   

Gorski tek             ...      Gorski tek na Sv.Duh  ( Selnica ob Dravi )
                                      Gozdni tek po Pohorju  ( Maribor )
                                   

Polmaraton            ...     EKO  Maraton  ( Maribor )
                                   

Maraton                 ...     Maraton treh src  ( Radenci )
                                      Gorski maraton štirih občin  ( Petrovo Brdo )

                                      Sljemenski maraton  ( Zagreb )
                                      Ljubljanski maraton  ( Ljubljana )

6 h                          ...    Sladkih 6  ( Sladki vrh )

8 h                          ...    Formaraton  ( Ljubljana )


24 h                        ...     24 urni dobrodelni vzpon na Trikotno jaso

Ultramaraton          
                                       Supermaraton   Zagreb - Čazma        61,350 km

                                       100 milj  Istre

                                       6 days race  Ultramarathon  Balatonfüred
                                       Ultramaraton  Celje - Log. Dolina        75 km  ( Celje )
                                       Ultramaraton   Zagreb - Vukovar     344,1 km


TEKME   :    1823,38 km     TRENING  :   3917,25 km      SKUPAJ  :   5740,63 km


V tekaški sezoni  2013  sta mi uspela dva odmevnejša podviga.

6 days  race  Ultramaraton  Balatonfüred                           ...   762,58 km 

EKO  Maraton   ( 21,1 km )                                                 ...   1 : 29 : 55

Sladkih 6 ( 09.11.2013 - poročilo )

Po nočnem "šihtu" je sledilo 3 ure spanja, nato pa direkt v Sladki vrh na 6 urno kroženje. Že ves teden sem študiral, kako naj se oblečem. Odločil sem se za kratke hlače in majico brez rokavov. Napovedano je bilo slabo vreme z padavinami in ohladitvami. Takoj, ko smo štartali je začelo deževati. Ne doživiš prav pogosto, da bi te 6 ur pralo. Začele so se pojavljati luže, katere sem se poskušal izogibati. Ni dolgo trajalo, ko je prišla voda v copate.

                                         6 urno tuširanje

   Sam začetek teka je bil dokaj hiter. V eni uri mi je uspelo preteči 13 , po treh urah pa 36 krogov. Ker me je že pošteno zeblo v prste sem si nadel rokavice.

                                          Vencelj, Miro z rokavicami

Nekateri so hitro obupali ter predčasno končali. Po 50 km, pa sem se moral preoblečt, ker se je že "fajn" ohladilo.

                                          preoblečeni  Miro

Zamenjal sem si samo mokro majico ter dodal še anorak. Čas je hitro mineval in po petih urah mi je uspelo preteči okoli 56 krogov. Ostala mi je še ena ura in v planu sem imel preteči še 10 krogov, da bi se lahko izenačil z osebnim rekordom. Na koncu mi je uspelo preteči 66 krogov ali  68,31 km  ter se izenačiti z osebnim rekordom. Nato je sledilo tuširanje, ki mi je zelo pasalo, da sem se malo ogrel. Po toplem obroku   ( makaroni ) in pijači je sledila podelitev priznanj in nagrad.
     Pohvaliti moram družino Koražija za trud in odlično organizacijo.

18.Ljubljanski maraton ( 27.11.2013 - poročilo )

Na letošnjem Ljubljanskem maratonu ni padel rekord, postregel pa je z rekordno udeležbo. Predvsem je botrovalo toplo in suho vreme. Le premočan veter pa je bil tokrat kriv, da ni padel rekord proge. Zaradi številčnosti nastopajočih, pa se je tokrat štartalo z zamikom. Bobnanje skupine The StrojMachine je poskrbelo za prijetno vzdušje.
   Tudi tokrat sem se udeležil maratona kot  "zajček" na  3:45:00 . Glede na dosedanje izkušnje sem vedel, da bo gužva, zato sva se z ženo  od doma odpravila nekoliko prej, kar se je kasneje izkazalo za zelo pametno odločitev. Iskanje parkirnega prostora, dvig štartne številke čisto na drugem koncu prireditve. Štartal sem z tretjega boksa. Pred štartom sem imel probleme s signalom GPS. Nikakor  mi ga ni moglo najti, postajal sem vse bolj živčen. Štartali smo približno s sedem minutnim zaostankom. Šele nekje po 500 metrih teka sem dobil signal in pritisnil štoparico. Tako nisem imel  pravih km in časa. Vendar mi je vseeno uspelo prvo polovičko preteči v zastavljenem času, prav tako drugo. Čeprav sem na koncu  prekoračil čas za  35sek mislim, da sem vlogo  "zajčka" uspešno opravil.

                                         Miro, Zmago  Horvat

                                         Miro v vlogi  "zajčka"

12. Ultramaraton Zagreb - Vukovar ( 15./19.10.2013 - poročilo )

Leto je bilo hitro naokoli in že je prišel čas, ko se je bilo treba ponovno odpraviti na etapni ultramaraton Zagreb - Vukovar, ki znaša  344,1 km. Za letos sem si zadal cilj, dvigniti apetite za eno stopničko. To je vsaj enkrat se uvrstiti med posameznimi etapami med prve tri in izboljšati osebni končni rezultat. Ker v pred- prijavi ni bilo nobenega seznama udeležencev, me je zelo zanimalo, koliko bo prijavljenih in kakšna bo konkurenca. Ko sva z Borisom Ivanovičem prispela v Zagreb sva kmalu izvedela, da je prijavljenih malo število tekmovalcev, vsega skupaj  6 ultramaratoncev. V glavi sem začutil idealno priložnost za dosego svojih ciljev, vendar nikoli ne veš, kaj  vse se ti lahko zgodi na tako dolgem ultramaratonu.

                                            malo pred štartom

                                   
                                          še zadnji napotki sodnika


1. Etapa :   Zagreb - Ivanić Grad   ( 50,6 km )

Pred samim štartom je bilo polaganje venca, padlim žrtvam med vojno. Strel z štartne pištole je naznanil začetek ultramaratona. Vreme je bilo sončno, vetrovno, pravo jesensko. Zaradi varnosti smo tekli skozi mesto v skupini, spremljala nas je policija. Šele nekje po 13 km ( Sesvete )  se je kolona začela raztezati in vsak je lahko tekel svoj tempo. Boris je takoj potegnil naprej, jaz pa za njim. Par km sem ga še gledal v hrbet, nato pa je izginil. Tudi sam sem si naredil kar precejšno prednost pred ostalimi tekači. Šele okoli 35 km me je prehitel prvi tekač. Pot sem dobro poznal, saj sem jo že večkrat pretekel. Brez večjih naporov in v svojem tempu sem pritekel v cilj, v času  4:44:48 . Namestili so nas v rehabilitacijsko bolnico  Naftalan.

Rezultati :

1.  Boris Ivanovič                      Slo                 04:13:35
2.  Elvir  Rakipović                    Cro                04:27:21
3.  Miro Režonja                     Slo                04:44:48
4. Mirko Ervačić                       Cro                05:04:59
5. Duško Štrbac                        Cro                05:12:33
6. Ivo Ančić                              Cro                05:24:59

                                           tek v skupini skozi mesto

                                          Miro v spremstvu policije

2. Etapa :   Ivanić Grad - Novska  ( 72 km )

Po bolj slabo prespani noči in obilnem zajtrku  nas je organizator odpeljal na štart druge etape. Presenetil nas je dež in močan veter, tako da je bilo kar precej hladno. Sam nisem vedel, kako naj se oblečem. Po nekaj kilometerskem teku v skupini sem se že dobro segrel. Ko je Boris potegnil naprej sem mu takoj sledil. Vmes je dež prenehal, posijalo je sonce in postalo je vroče. Zato sem na eni od okrepčevalnic pustil odvečna oblačila in končno nekoliko zadihal.. Šele nekje na 55 km me je ujel Elvir Rakipović in nato sva skupaj nadaljevala do 68 km, potem pa je on malo potegnil, sam pa sem malo za njim prispel v cilj. Pred večerjo je bila podelitev medalj in priznanj za prve dve etapi.

Rezultati :

1.  Boris Ivanovič                      Slo                 06:00:38
2.  Elvir  Rakipović                    Cro                07:03:06
3.  Miro Režonja                     Slo                07:08:01
4. Mirko Ervačić                       Cro                07:28:12
5. Duško Štrbac                        Cro                07:59:32
6. Ivo Ančić                              Cro                08:03:05

                                             Boris in Miro v vodstvu

                                          Miro v svojem tempu

                                             medalji za prvi dve etapi

                                     maser Renato masira Mirota

3. Etapa :  Novska - Slavonski Brod  ( 90,6 km )

Ponoči sem slabo spal. Dosti sem razmišljal o etapi, ki nas čaka.Vedel sem, da bo zelo težka. Po polaganju venca je sledil štart najdaljše etape. Jutro je bilo kar hladno ( 5*C ), vendar se je že kazalo sonce izza oblakov. Ko smo pritekli ven iz mesta je Boris potegnil, jaz pa kot ponavadi takoj za njim. Na okrepčevalnicah sem dosti jedel in pil. Vedel sem,da za tako etapo potrebuješ veliko energije. Nekje na 30 km me je prehitel Elvir. Dan je hitro mineval in počasi sem se prebliževal cilju. Malo pred Slavonskim Brodom me je čakal policist na motorju, ki me je spremljal do cilja. Počasi se je že delal mrak. Tek sem ves čas nadzoroval in tekel v svojem tempu. Proti  koncu sem dosti popustil, saj sem imel kar nekaj prednosti pred naslednjim tekmovalcem in se " šparal " za naslednjo etapo, ki je prav tako zelo zahtevna. Odstopil je eden tekmovalec. Na podelitvi prijel še tretjo bronasto medaljo.

Rezultati :

1.  Boris Ivanovič                      Slo                  08:14:25
2.  Elvir  Rakipović                    Cro                 09:29:57
3.  Miro Režonja                     Slo                 10:31:42
4.  Mirko Ervačić                       Cro                10:42:R41
5.  Ivo Ančić                              Cro                10:58:25

6. Duško Štrbac                        Cro                 odstopil

                                 polaganje venca padlim žrtvam v vojni

                                            vsi dobro razpoloženi

                                           še zadnja fotka pred štartom

                                            Miro in Duško Štrbac

                               Miro prejme priznanje in  še tretjo medaljo

4. Etapa :  Slavonski Brod - Osijek  ( 84 km )

Ker je bila dolga noč sem veliko razmišljal o najtežji etapi, ki je pred nami. Vedel sem, da imam enkratno priložnost, da osvojim končno tretje mesto, saj imam že kar nekaj prednosti za menoj uvrščenim tekmovalcem.  Seveda bo treba najprej priti do cilja in obdržati čim večjo prednost za zadnjo etapo. Ves nervozen sem komaj čakal, da smo krenili. Hitro smo prišli iz mesta in začela se je ista pesem kot do sedaj. Boris potegne, jaz za njim, Elvir me prehiti nekje na 25 km in jaz sam nadaljujem po neskončnih ravninah, ki se vlečejo kot jara kača. Avtomobili švigajo sem ter tja. Sunki vetra te kar zaustavijo. Kmalu se znajdem pred Osijekom in vem, da imam do konca  še nekaj km. Policist na motorju me je že čakal in me spremljal do cilja. Ves srečen in vesel, da mi je uspelo končati najtežjo etapo in ohraniti prednost za končno tretje mesto. Na podelitvi prejel še četrto bronasto medaljo.

Rezultati :

1.  Boris Ivanovič                      Slo                  07:53:18
2.  Elvir  Rakipović                    Cro                 08:54:27
3.  Miro Režonja                     Slo                 09:40:39
4.  Mirko Ervačić                       Cro                09:57:13
5.  Ivo Ančić                              Cro                10:12:11

6. Duško Štrbac                        Cro                 odstopil

                                         Mirko, Duško, Elvir, Miro, Boris, Ivo

                                                štart predzadnje etape

5. Etapa :  Osijek - Vukovar ( Ovčara )   ( 47 km )

Ponoči sem dosti razmišljal o zadnji najkrajši etapi. Edini cilj je bil končati etapo v limitu in osvojiti tako željeno končno tretje mesto. Počutje na štartu je bilo odlično. Pridružili so se nam še trije domači tekmovalci. Takoj sem vedel, da se ne bom mogel kosati z njimi, saj so spočiti in sveži. Po štartu me je presenetil Ivo Ančić, saj ko smo prešli iz mesta, je prav on narekoval tempo. Vedel sem, da ne bo dolgo zdržal. Nekje po 10 km, pa je Ivo "crknil" in z Borisom sva sama nadaljevala. Boris se mi je ponudil za zajčka. Pred Vukovarjem je namreč 22-km  neskončna ravnina, ki te psihično zelo zdela, poleg tega pa je še pihal močan veter v prsa.  Piko na   " i " pa naredijo tovornjaki, ki te skoraj odpihnejo z ceste. Tako sem tekel v zaveterju in šparal energijo. Po 25 km sta naju prehitela domačina, tako da sva ju do Vukovarja gledala v hrbet. Nato je Boris pospešil, jaz pa sem nadaljeval v svojem bolj počasnem tempu. Kaj kmalu sta me prehitela še Elvir in neki domačin. V cilj sem prispel v času  4:58:38 kot šesti od devetih in bil zelo zadovoljen. Izpolnila se mi je dolgoletna želja, da osvojim končno 3. mesto, ker mi to veliko pomeni in mi daje motivacijo za naprej. Uspelo mi je celo izboljšati osebni končni rezultat za pet minut.
    Bilo je težko, fizično kot psihično. Dobil sem nekaj žuljev, ki se bodo počasi sanirali. Zahvaliti se moram vsem za podporo in čestitke.

                                                štart zadnje etape

                                             skupinska slika na Ovčari

                            zmagovalci Ultramaratona Zagreb - Vukovar

Treningi pred ultramaratonom

Še dober teden dni in zopet se bom udeležil etapnega ultramaratona Zagreb - Vukovar. Poskušal bom izboljšati moj najboljši končni rezultat, ki znaša  37:08:41.
  Tako sem do sredine avgusta laufal  20 - 25 km, z tempom okoli  5,45 min/km, 3 krat na teden. Pozna se, da je bila avgusta velika vročina, zato sem bolj malo treniral in malo več počival, po vrhu pa še potepanje po Evropi.  Nato sem razdaljo zmanjšal na  16 km in povečal tempo pod  5,00 min /km. Izbral sem si ravninsko progo, da bi bila čim bolj podobna, kakor je na ultramaratonu. To se pravi  -  asfalt, dolge ravnine, da se glava malo navadi na to. No, potem pa bomo videli , kako bo. Seveda je v ospredju uspešno končati ultramaraton.

24 urni dobrodelni vzpon na Trikotno jaso ( 20./21.09.2013 - poročilo )

Rotary klub Maribor Grad je organiziral dobrodelni 24 urni vzpon na Trikotno jaso. Z dogodkom so želeli zbrati denar, ki bo otrokom iz socialno šibkih družin omogočil šolske malice, šolo v naravi, razne ekskurzije, kulturne dneve, katere si pogosto ne morejo privoščiti. Začetek dobrodelne prireditve se je začel v petek, 20.septembra 2013, ob 17. uri pri spodnji postaji Vzpenjače. Cilj vsakega udeleženca je bil, da je po svojih zmožnostih, peš ali s kolesom, čim večkrat premagal razdaljo od starta do cilja. Z udeležbo je vsak udeleženec s startnino, ki je znašala 10 EUR prispeval v dobrodelni fond.

                           Potek proge ( razdalja "gor-dol" okoli 3,15 km )

Ker sem bil ta dan prost delovnih obveznostih sem se odločil, da z udeležbo in plačano startnino podprem ta projekt. Obenem, pa po dolgem času zopet naredim en daljši vzdržljivostni trening, pred etapnim ultramaratonom Zagreb - Vukovar, ki znaša 344,1 km. Cilj mi je bil, da naredim čim več vzponov. Udeležba je bil bolj klavrna. Tega projekta se je udeležil tudi dober prijatelj Zvone Mezga. V začetku sem imel tempo kar dober, to je dva vzpona in spusta v eni uri. Čas je hitro mineval in kar naenkrat je prišla noč, ki je bila fantastična. Bila je polna luna, proga kot da bi bila razsvetljena, na spodnji postaji Vzpenjače, pa je odmevala disko muzika iz diskoteke, enkraten občutek. Ker sem dosti jedel in pil, nisem imel nobenih problemov, počutil pa sem se enkratno. Kar nekaj vzponov sem naredil skupaj z Zvonetom, ki mu je šlo tudi zelo dobro. Edini problem sem imel z kontrolnim lističem, ki mi je zaradi vlage skoraj razpadel. V soboto zjutraj se  nam je pridružilo še nekaj udeležencev. Kaj kmalu je bila ura dvanajst in po 19. urah sem moral končati, zaradi delovnih obveznostih. Uspelo mi je narediti 32 vzponov in spustov in sem bil z doseženim zelo zadovoljen. Žal mi je bilo, da nisem mogel ostati do konca. Pol ure pred koncem tega projekta sem se vrnil in naredil še zadnji vzpon. Zvone me je presenetil z lepo gesto. Malo pred ciljem me je počakal, da sva skupaj prišla v cilj in naredila enako število vzponov. Tako sva si delila prvo mesto z  33 vzponi, čeprav je zame zmagovalec  Zvone, saj bi lahko brez težav naredil še nekaj vzponov. Zato se ti zahvaljujem za družbo in lepo gesto.

                                                       Miro in Zvone

4.Eko maraton ( 15.09.2013 - poročilo )

To je bila moja druga udeležba na tem polmaratonu. Lani sem ga odtekel v času 1:32:06 . Pohvaliti moram organizacijo, ki je bila tudi tokrat  zelo dobra. Če povem po pravici, nekih apetitov po dobrem času nisem imel. Polmaraton sem mislil prelaufati v času  1:45:00 , skupaj s prijateljico Zinko. Vse, pa se je obrnilo drugače. Adrenalin je naredil svoje. Prvih 5 km sem tekel skupaj z Brankom Mikložičem in sva imela tempo okoli 4,10 min/km, nato pa je on malo pospešil. Vse skozi sem ga gledal v hrbet. Počutil sem se enkratno, držal sem svoj tempo okoli 4,15 min/km. Na 11 km sem imel čas 46,08 min. Dva km pred ciljem me je ujel "zajček" na  1:30:00 z manjšo skupino. Poskušal sem jim slediti, vendar sem malo zaostajal za njimi. Sto metrov pred ciljem, pa  "gas do daske"  in skok v cilj, točno v času  1:30:00, neto čas pa je bil  1:29:55 . Nepričakovano mi je po dolgem času uspelo 21 km teči  pod  1:30:00 . Več kot zadovoljen z dobrim rezultatom ter dobrim počutjem, ugotovim, da sem dosegel  3.mesto v svoji kategoriji, kar še pospeši moje veselje. Tak je to, ko človek najmanj pričakuje, pa se zgodi to.

                                 
                                                  ...  in začelo se je ...

                           
                                          ...   nadaljevalo s polno paro  ...

                                     
                                                ...  s skokom v cilj  ...

                         
                                             ...  do medalje v kategoriji  ...

29.Ultramaraton Celje - Log.dolina ( 07.09.2013 - poročilo )

To je bila že moja osma udeležba na tem ultramaratonu. Vedno se spomnim prvega, ki je bil eden prvih mojih daljših tekov. Kot neizkušen tekač sem naredil veliko napako. Že od samega štarta sem potegnil na polno in zdržal nekje do Mozirja ( 33 km ), potem pa so se začele peklenske muke vse do cilja. To je bil moj edini ultramaraton, kjer se porabil do cilja več kot 8 ur, ostali pa so vsi okoli 7 ur.
   V soboto, zgodaj zjutraj sem se z avtom odpeljal v Celje, kjer je bil štart ultramaratona. Po dvigu štartne številke in oddaji opreme sem šel na štart.

                                         
                                        Miro na štartu ultramaratona

Letošnji ultramaraton je bil 2 km krajši, zaradi obnove mostu v Celju in bo dolg 73 km. Točno ob 6 uri smo štartali. Začel sem kar hitro, tempo malo pod 5 min/km. V Letušu sta me pričakali Zinka in žena Zdenka, ki sta me nato spremljali vse do cilja. Vse do Ljubnega mi je šlo super, potem pa je začel tempo padati.

                   
                                        spremljevalka Zinka in Miro

Začeli so se manjši vzponi, ki so mi še dodatno pobrali moč in energijo. V Ljubnem sta se pridružila spremljevalni ekipi tudi Sandi in Suzana, tako sem imel močno navijaško podporo. Počasi sem se prebliževal Logarski dolini. V cilj sem prišel v času 7:04:45 in zasedel 3. mesto v svoji kategoriji. Spremljevalni ekipi se moram zahvaliti za spremstvo in bučno navijanje.

                               
                                                     zaslužen počitek

           
                                           Miro na zmagovalnem odru

10. Gorski tek na sv. Duh ( 25.08. 2013 - poročilo )

Zaradi raznih potepanj po drugih državah sem ta mesec bolj malo treniral. Prav tako, že več kot mesec dni nisem bil na nobeni tekaški tekmi, nazadnje 14. julija na Sljemenskem maratonu. Tako, da sem že malo pogrešal tekmovalni duh.
  Tik pred zdajci sem se odločil za 13,8 km gorski tek na sv. Duh. Doslej sem ga že dvakrat pretekel, tako da progo dobro poznam. Moj osebni rekord je 1:13:02. Vremenoslovci so napovedali deževen dan, kar pa se ni zgodilo.
  V nedeljo okoli 8. ure sem se z avtom odpeljal v Selnico ob Dravi, kjer je bil štart teka. Malo sem bil v dilemi, kako mi bo kaj šlo. Vreme je bilo oblačno, tako da so bili pogoji idealni za tek. Ob 9. uri je bil štart. Ponavadi sem od začetka hitro potegnil, toda tokrat sem se odločil, da začnem bolj počasi, kar se je nato izkazalo za pametno odločitev. Brez večjih problemov sem lahko premagoval klance, na spustih, pa kot se reče  " gas do daske ". Tako sem prišel v cilj v času  1:13:19 ter sem bil s tekom zelo zadovoljen, saj sem celo progo pretekel, ne da bi hodil. Malo mi je zmanjkalo, da bi izboljšal osebni rekord.

Potepanje po Bavarski

Minilo je že par dni, odkar sva bila z ženo Zdenko na potepanju po Črni Gori in že sva šla na novo tridnevno potepanje, tokrat po Bavarski.
  Na pot smo krenili 15. avgusta na praznik Marijinega vnebovzetja iz Voglja pri Kranju. Prav ta dan, pa me je srečal Abraham. Tako sem ga praznoval na potovanju. Vožnja je potekala skozi Karavanški predor do Salzburga, kjer smo se ustavili. Salzburg je eno najpomembnejših avstrijskih mest. Leži na zahodu države, blizu nemške meje. Mogočna trdnjava Hohensalzburg je varovala vstop v dolino reke Salzach. Po slovensko se mestu reče Solnograd, to pa zato, ker je včasih tod okrog bilo veliko rudnikov soli. V Salzburgu se je leta 1756 rodil Wolfgang Amadeus Mozart, čudežni deček glasbe in eden največjih glasbenih umetnikov. Kljub zgodnji smrti pri 35 letih je ustvaril občudovanja vreden opus najrazličnejših glasbenih del. Mesto nam torej ponuja nekaj pomembnih znamenitosti : grad Hohensalzburg, Kapiteljski trg s stolnico, rezidenčni trg s palačo, pokopališče sv. Petra, Mozartovo rojstno hišo, slikovito ulico Getreidegasse, vrtovi Mirabell.

                                            grad  Hohensalzburg

                                              Mozartova rojstna hiša

                                               vrtovi Mirabell

 Po ogledu smo pot nadaljevali do Munchena, kjer smo se nastanili v hotelu Holiday Inn. Po večerji smo malo praznovali mojega Abrahama. V petek zjutraj smo se po zajtrku odpravili na jug Bavarske, zelo blizu avstrijske meje, kjer je sloviti grad Ludvika Bavarskega Neuschwanstein. Le par km iz Munchena je v zadnjem delu avtobusa močno počilo. Šofer je ustavil in šel pogledat , kaj se je zgodilo. Ugotovil je, da je šel stabilizator in zato se je avtobus nekoliko bolj nagnil na levo. Nadaljevali smo z vožnjo. Kaj kmalu nas je ustavila policija in nas pospremila do najbližjega parkirišča. Ko so pregledali avtobus so rekli, da z vožnjo ne moremo nadaljevati in da mora avtobus na popravilo. Pospremili so ga do prve avtomehanične delavnice, kjer bodo popravili napako. Medtem smo mi naročili drugi avtobus, ki nas je odpeljal do grada Neuschwanstein. Zgrajen nad divjo sotesko kot srednjeveška utrdba, je postal slaven kot Disneyjev pravljični grad. Nastal je v letih 1869 in 1886. Nedaleč od gradu je 92 m visoko postavljen Marijin most.

                                            grad  Neuschwanstein

Nato smo pot nadaljevali ne daleč stran do kraja Weiss, kjer je čudovita baročna cerkev, ena najlepših tovrstnih v Nemčiji. Posvečena je bičanemu Kristusu. Leta 1738, pa se je zgodil čudež, ko so se oči na kipu napolnile s solzami. Takrat so začeli graditi sedanjo mogočno cerkev in vse bolj so prihajali romarji od blizu  in daleč. Cerkev so dokončali leta 1754.

                                          Weiss - baročna cerkev

 Po ogledu smo vožnjo nadaljevali do manjšega kraja Oberammergau, ki je znan po svojih pasijonskih igrah. Vsakih deset let uprizarjajo svetovni znani pasijon     (Jezusovo trpljenje )  v spomin na zaobljubo ob prenehanju kuge. Imajo tudi muzej, posvečen pasijonskim igram.

                                                Oberammergau

 Zelo blizu je tudi kraj Etttal, kjer smo si ogledali benediktinski samostan s cerkvijo. Proti večeru, pa smo se že vračali nazaj proti hotelu. Nekaj km pred Munchenu smo presedli nazaj na naš avtobus, ki so ga med tem že popravili ( ventile, ki uravnovesijo avtobus, pa niso nastavili, ker ni bilo več časa, zato je avtobus zgledal isto kot prej ) ter nas odpeljal do hotela. V soboto smo si najprej ogledali Munchen, ki je glavno mesto Bavarske in ima več kot milijon prebivalcev. Tu so zgodovino zaznamovali bavarski kralji, tu so danes doma pivo, oktoberfest in nogomet. Ogledali smo si staro mestno jedro, ki ga zaznamujejo : Marijin trg in cerkev Naše Gospe, mestna hiša, cerkev sv. Petra, tržnica in cerkev bratov Assam, cerkev sv. Kajetana in rezidenca Wittelsbachov ( 1385 ) , družine, ki je vladala Bavarski skoraj 700 let. Mesto premore celo vrsto muzejev.

                                                     Marijin trg v Munchenu

                                              ogled Ferrarijeve  trgovine

 Po ogledu mesta smo pot nadaljevali do mesta Altotting, kjer je najbolj znana božja pot na Bavarskem.  K " črni Materi Božji " romajo tisoči že stoletja, odkar je utopljeni deček čudežno oživel, ko so ga položili na oltar davnega leta 1489. Mesto imenujejo tudi srce Bavarske.

 Potem smo pot nadaljevali do majhnega mesteca Marktl am Inn, ki je na vzhodu Bavarske ob reki Inn. Tu je bil rojen in krščen Jožef Ratzinger, nekdanji papež Benedikt XVI. Njegova rojstna hiša je danes urejena v spominski muzej.  Okoli 18. ure smo se počasi vračali proti Sloveniji. Tik pred avstrijsko mejo nas je zopet ustavila policija. Povedali so, da so dobili prijavo, da neki avtobus visi v levo stran. Ko jim je šofer razložil, da so stabilizator že zamenjali, pa da ni bilo časa za nastavitev ventilov, so nas spustili naprej. Tako smo okoli polnoči prispeli v Voglje, kjer sva se z ženo Zdenko nato z avtom odpeljala proti Mariboru.

Potepanje po Črni Gori

V torek  06.08.2013 smo malo po peti uri zjutraj,  krenili z avtobusom iz Maribora mimo Zagreba,  Zadra in  Splita do Makarske in naprej proti Črni Gori.
  Najprej smo se ustavili v Medžugorju, to je vasica v hercegovskem gorovju, le 20 km od Mostarja. Tu bi se naj leta 1981 Devica Marija prikazala šestim otrokom. Prvo prikazovanje je bilo 24.junija na Podbrdu. Namestili smo se v hotelu Kozina. Po krajšem počitku smo se odpravili po Marijini božji poti, ki je zelo kamnita na hrib do mesta, kjer se je prvič prikazala Marija.

                                        skalnata Marijina božja pot

                                         Miro in Zdenka

                          v ozadju mesto, kjer se je prikazala Marija

 Sonce je močno pripekalo, zato smo se vmes večkrat ustavili. Zelo veliko ljudi obišče ta kraj, saj avtobusi prihajajo z vseh koncev sveta. Po večerji sva si z ženo Zdenko ogledala vasico, ter kupila spominke. V sredo smo si po zajtrku ogledali Križevac, skalnati hrib s križem na vrhu, ki je zaradi postaj križevega pota postal nepogrešljiva točka večina romarjev. Medžugorje je danes ena najbolj obiskanih Marijinih božjih poti na svetu. Popoldne smo zapustili Medžugorje in se napotili proti Črni gori. Po prečkanju meje smo se za kratki čas ustavili v mestu Nikšič, ki ga dokumenti omenjajo že v 14.stoletju. V preteklosti so ga zaznamovali boji proti Turkom in Avstroogrsko. Danes, pa je industrijski center Črne Gore. Znan je tudi po svojem pivu, ki smo si ga z užitkom privoščili. Nato smo pot nadaljevali do Ostroga, kjer smo si ogledali samostan iz leta 1650. Pot je zelo ovinkasta in strma. Delimo ga na spodnjega in zgornjega. Zgornji je zgrajen ob pečini na nadmorski višini 900 m.V njem so relikvije sv. Vasilija Ostroškega. Gre za najpomembnejši samostan v Črni Gori.

                                     Ostrog - zgornji samostan ob pečini

                                Zdenka - v ozadju spodnji samostan

Po ogledu smo se odpravili proti Podgorici, kjer smo se namestili v hotel City.  V četrtek smo se po ogledu Podgorice odpravili v Albanijo. Čeprav pravijo, da imajo v Albaniji slabe ceste, nas je tokrat presenetilo. Cesta je bila na novo narejena, asfaltirana. Tako smo se prav lepo peljali vse do mesta Skadar, ki je pomembno albansko mesto, ki leži na zahodu države ob največjem Skadarskem jezeru, največjem na Balkanu, ki meri slabih 8000 hektarjev površine. Med pomembnimi znamenitosti mesta je utrdba s čudovitim razgledom in katoliška stolnica, saj je polovica prebivalstva katoličanov, druga polovica pa muslimanov.

                                      pogled na mesto Skadar z utrdbe

                                                           utrdba

 Ko smo se sprehodili po mestu, smo si privoščili tudi pivo Tirana. Nekateri so si nabavili albanski konjak in tobak, ki je tu zelo poceni.

                                    Zdenka - sprehod po mestu Skadar

                                         Miro - uživa ob hladnem piru  Tirana

                                                          mesto Skadar

 Po ogledu utrdbe smo pot nadaljevali proti ( Črni Gori ) Ulcinju, kjer smo se ustavili za kratek čas. Ulcinj je najužnejše obalno mesto in tudi najbolj sončni kraj v Črni Gori. Temu primerno ima tudi najlepšo in najbolj prostrano plažo v deželi. Leta 1444 je bil potres in del starega mesta se je sesul v morje.

                                                   ogled mesta Ulcinj

                                        Miro - v ozadju mesto Ulcinj

                                                   utrdba - Ulcinj

                                                          plaža v Ulcinju

Ustavili smo se tudi v mestu Bar in si ogledali okoli 2000 let staro oljko. Zvečer smo s trajektom prečkali Kotorski zaliv in že smo prispeli v kraj Bjelina, kjer smo se namestili v hotel Delfin. V petek, po zajtrku so se nekateri odpravili na ogled Kotorja, Lovčena, Cetinja, Budve, ostali pa smo si privoščili celodnevno kopanje. V soboto, pa je že napočil čas za vrnitev domov.  Po zajtrku smo najprej znosili prtljago na avtobus, nato pa smo se z ladjico odpeljali na otok do Marije od Škrpjela.

                                           

                              Zdenka na otoku Marije od Škrpjela

Po ogledu smo se vrnili in se nato z avtobusom odpeljali proti Sloveniji. Kaj kmalu smo obtičali v koloni na črnogorsko - hrvaški meji. Po polžje smo se premikali. Na meji, pa novo presenečenje. Hrvaški cariniki so se odločili za temeljiti pregled. Našli so nam preveliko količino alkohola in tobaka. Vsi smo morali z avtobusa na pregled z prtljago. Na meji smo čakali osem ur, da so lahko končali postopek. Po zaseženem alkoholu in tobaku, ter plačani kazni smo lahko nadaljevali pot domov. Šele v nedeljo,  okoli šeste ure smo srečno prispeli domov.