Zaradi raznih potepanj po drugih državah sem ta mesec bolj malo treniral. Prav tako, že več kot mesec dni nisem bil na nobeni tekaški tekmi, nazadnje 14. julija na Sljemenskem maratonu. Tako, da sem že malo pogrešal tekmovalni duh.
Tik pred zdajci sem se odločil za 13,8 km gorski tek na sv. Duh. Doslej sem ga že dvakrat pretekel, tako da progo dobro poznam. Moj osebni rekord je 1:13:02. Vremenoslovci so napovedali deževen dan, kar pa se ni zgodilo.
V nedeljo okoli 8. ure sem se z avtom odpeljal v Selnico ob Dravi, kjer je bil štart teka. Malo sem bil v dilemi, kako mi bo kaj šlo. Vreme je bilo oblačno, tako da so bili pogoji idealni za tek. Ob 9. uri je bil štart. Ponavadi sem od začetka hitro potegnil, toda tokrat sem se odločil, da začnem bolj počasi, kar se je nato izkazalo za pametno odločitev. Brez večjih problemov sem lahko premagoval klance, na spustih, pa kot se reče " gas do daske ". Tako sem prišel v cilj v času 1:13:19 ter sem bil s tekom zelo zadovoljen, saj sem celo progo pretekel, ne da bi hodil. Malo mi je zmanjkalo, da bi izboljšal osebni rekord.
ponedeljek, 26. avgust 2013
Potepanje po Bavarski
Minilo je že par dni, odkar sva bila z ženo Zdenko na potepanju po Črni Gori in že sva šla na novo tridnevno potepanje, tokrat po Bavarski.
Na pot smo krenili 15. avgusta na praznik Marijinega vnebovzetja iz Voglja pri Kranju. Prav ta dan, pa me je srečal Abraham. Tako sem ga praznoval na potovanju. Vožnja je potekala skozi Karavanški predor do Salzburga, kjer smo se ustavili. Salzburg je eno najpomembnejših avstrijskih mest. Leži na zahodu države, blizu nemške meje. Mogočna trdnjava Hohensalzburg je varovala vstop v dolino reke Salzach. Po slovensko se mestu reče Solnograd, to pa zato, ker je včasih tod okrog bilo veliko rudnikov soli. V Salzburgu se je leta 1756 rodil Wolfgang Amadeus Mozart, čudežni deček glasbe in eden največjih glasbenih umetnikov. Kljub zgodnji smrti pri 35 letih je ustvaril občudovanja vreden opus najrazličnejših glasbenih del. Mesto nam torej ponuja nekaj pomembnih znamenitosti : grad Hohensalzburg, Kapiteljski trg s stolnico, rezidenčni trg s palačo, pokopališče sv. Petra, Mozartovo rojstno hišo, slikovito ulico Getreidegasse, vrtovi Mirabell.
grad Hohensalzburg
Mozartova rojstna hiša
vrtovi Mirabell
Po ogledu smo pot nadaljevali do Munchena, kjer smo se nastanili v hotelu Holiday Inn. Po večerji smo malo praznovali mojega Abrahama. V petek zjutraj smo se po zajtrku odpravili na jug Bavarske, zelo blizu avstrijske meje, kjer je sloviti grad Ludvika Bavarskega Neuschwanstein. Le par km iz Munchena je v zadnjem delu avtobusa močno počilo. Šofer je ustavil in šel pogledat , kaj se je zgodilo. Ugotovil je, da je šel stabilizator in zato se je avtobus nekoliko bolj nagnil na levo. Nadaljevali smo z vožnjo. Kaj kmalu nas je ustavila policija in nas pospremila do najbližjega parkirišča. Ko so pregledali avtobus so rekli, da z vožnjo ne moremo nadaljevati in da mora avtobus na popravilo. Pospremili so ga do prve avtomehanične delavnice, kjer bodo popravili napako. Medtem smo mi naročili drugi avtobus, ki nas je odpeljal do grada Neuschwanstein. Zgrajen nad divjo sotesko kot srednjeveška utrdba, je postal slaven kot Disneyjev pravljični grad. Nastal je v letih 1869 in 1886. Nedaleč od gradu je 92 m visoko postavljen Marijin most.
grad Neuschwanstein
Nato smo pot nadaljevali ne daleč stran do kraja Weiss, kjer je čudovita baročna cerkev, ena najlepših tovrstnih v Nemčiji. Posvečena je bičanemu Kristusu. Leta 1738, pa se je zgodil čudež, ko so se oči na kipu napolnile s solzami. Takrat so začeli graditi sedanjo mogočno cerkev in vse bolj so prihajali romarji od blizu in daleč. Cerkev so dokončali leta 1754.
Weiss - baročna cerkev
Po ogledu smo vožnjo nadaljevali do manjšega kraja Oberammergau, ki je znan po svojih pasijonskih igrah. Vsakih deset let uprizarjajo svetovni znani pasijon (Jezusovo trpljenje ) v spomin na zaobljubo ob prenehanju kuge. Imajo tudi muzej, posvečen pasijonskim igram.
Oberammergau
Zelo blizu je tudi kraj Etttal, kjer smo si ogledali benediktinski samostan s cerkvijo. Proti večeru, pa smo se že vračali nazaj proti hotelu. Nekaj km pred Munchenu smo presedli nazaj na naš avtobus, ki so ga med tem že popravili ( ventile, ki uravnovesijo avtobus, pa niso nastavili, ker ni bilo več časa, zato je avtobus zgledal isto kot prej ) ter nas odpeljal do hotela. V soboto smo si najprej ogledali Munchen, ki je glavno mesto Bavarske in ima več kot milijon prebivalcev. Tu so zgodovino zaznamovali bavarski kralji, tu so danes doma pivo, oktoberfest in nogomet. Ogledali smo si staro mestno jedro, ki ga zaznamujejo : Marijin trg in cerkev Naše Gospe, mestna hiša, cerkev sv. Petra, tržnica in cerkev bratov Assam, cerkev sv. Kajetana in rezidenca Wittelsbachov ( 1385 ) , družine, ki je vladala Bavarski skoraj 700 let. Mesto premore celo vrsto muzejev.
Marijin trg v Munchenu
ogled Ferrarijeve trgovine
Po ogledu mesta smo pot nadaljevali do mesta Altotting, kjer je najbolj znana božja pot na Bavarskem. K " črni Materi Božji " romajo tisoči že stoletja, odkar je utopljeni deček čudežno oživel, ko so ga položili na oltar davnega leta 1489. Mesto imenujejo tudi srce Bavarske.
Potem smo pot nadaljevali do majhnega mesteca Marktl am Inn, ki je na vzhodu Bavarske ob reki Inn. Tu je bil rojen in krščen Jožef Ratzinger, nekdanji papež Benedikt XVI. Njegova rojstna hiša je danes urejena v spominski muzej. Okoli 18. ure smo se počasi vračali proti Sloveniji. Tik pred avstrijsko mejo nas je zopet ustavila policija. Povedali so, da so dobili prijavo, da neki avtobus visi v levo stran. Ko jim je šofer razložil, da so stabilizator že zamenjali, pa da ni bilo časa za nastavitev ventilov, so nas spustili naprej. Tako smo okoli polnoči prispeli v Voglje, kjer sva se z ženo Zdenko nato z avtom odpeljala proti Mariboru.
Na pot smo krenili 15. avgusta na praznik Marijinega vnebovzetja iz Voglja pri Kranju. Prav ta dan, pa me je srečal Abraham. Tako sem ga praznoval na potovanju. Vožnja je potekala skozi Karavanški predor do Salzburga, kjer smo se ustavili. Salzburg je eno najpomembnejših avstrijskih mest. Leži na zahodu države, blizu nemške meje. Mogočna trdnjava Hohensalzburg je varovala vstop v dolino reke Salzach. Po slovensko se mestu reče Solnograd, to pa zato, ker je včasih tod okrog bilo veliko rudnikov soli. V Salzburgu se je leta 1756 rodil Wolfgang Amadeus Mozart, čudežni deček glasbe in eden največjih glasbenih umetnikov. Kljub zgodnji smrti pri 35 letih je ustvaril občudovanja vreden opus najrazličnejših glasbenih del. Mesto nam torej ponuja nekaj pomembnih znamenitosti : grad Hohensalzburg, Kapiteljski trg s stolnico, rezidenčni trg s palačo, pokopališče sv. Petra, Mozartovo rojstno hišo, slikovito ulico Getreidegasse, vrtovi Mirabell.
Po ogledu smo pot nadaljevali do Munchena, kjer smo se nastanili v hotelu Holiday Inn. Po večerji smo malo praznovali mojega Abrahama. V petek zjutraj smo se po zajtrku odpravili na jug Bavarske, zelo blizu avstrijske meje, kjer je sloviti grad Ludvika Bavarskega Neuschwanstein. Le par km iz Munchena je v zadnjem delu avtobusa močno počilo. Šofer je ustavil in šel pogledat , kaj se je zgodilo. Ugotovil je, da je šel stabilizator in zato se je avtobus nekoliko bolj nagnil na levo. Nadaljevali smo z vožnjo. Kaj kmalu nas je ustavila policija in nas pospremila do najbližjega parkirišča. Ko so pregledali avtobus so rekli, da z vožnjo ne moremo nadaljevati in da mora avtobus na popravilo. Pospremili so ga do prve avtomehanične delavnice, kjer bodo popravili napako. Medtem smo mi naročili drugi avtobus, ki nas je odpeljal do grada Neuschwanstein. Zgrajen nad divjo sotesko kot srednjeveška utrdba, je postal slaven kot Disneyjev pravljični grad. Nastal je v letih 1869 in 1886. Nedaleč od gradu je 92 m visoko postavljen Marijin most.
Nato smo pot nadaljevali ne daleč stran do kraja Weiss, kjer je čudovita baročna cerkev, ena najlepših tovrstnih v Nemčiji. Posvečena je bičanemu Kristusu. Leta 1738, pa se je zgodil čudež, ko so se oči na kipu napolnile s solzami. Takrat so začeli graditi sedanjo mogočno cerkev in vse bolj so prihajali romarji od blizu in daleč. Cerkev so dokončali leta 1754.
Po ogledu smo vožnjo nadaljevali do manjšega kraja Oberammergau, ki je znan po svojih pasijonskih igrah. Vsakih deset let uprizarjajo svetovni znani pasijon (Jezusovo trpljenje ) v spomin na zaobljubo ob prenehanju kuge. Imajo tudi muzej, posvečen pasijonskim igram.
Zelo blizu je tudi kraj Etttal, kjer smo si ogledali benediktinski samostan s cerkvijo. Proti večeru, pa smo se že vračali nazaj proti hotelu. Nekaj km pred Munchenu smo presedli nazaj na naš avtobus, ki so ga med tem že popravili ( ventile, ki uravnovesijo avtobus, pa niso nastavili, ker ni bilo več časa, zato je avtobus zgledal isto kot prej ) ter nas odpeljal do hotela. V soboto smo si najprej ogledali Munchen, ki je glavno mesto Bavarske in ima več kot milijon prebivalcev. Tu so zgodovino zaznamovali bavarski kralji, tu so danes doma pivo, oktoberfest in nogomet. Ogledali smo si staro mestno jedro, ki ga zaznamujejo : Marijin trg in cerkev Naše Gospe, mestna hiša, cerkev sv. Petra, tržnica in cerkev bratov Assam, cerkev sv. Kajetana in rezidenca Wittelsbachov ( 1385 ) , družine, ki je vladala Bavarski skoraj 700 let. Mesto premore celo vrsto muzejev.
Po ogledu mesta smo pot nadaljevali do mesta Altotting, kjer je najbolj znana božja pot na Bavarskem. K " črni Materi Božji " romajo tisoči že stoletja, odkar je utopljeni deček čudežno oživel, ko so ga položili na oltar davnega leta 1489. Mesto imenujejo tudi srce Bavarske.
Potem smo pot nadaljevali do majhnega mesteca Marktl am Inn, ki je na vzhodu Bavarske ob reki Inn. Tu je bil rojen in krščen Jožef Ratzinger, nekdanji papež Benedikt XVI. Njegova rojstna hiša je danes urejena v spominski muzej. Okoli 18. ure smo se počasi vračali proti Sloveniji. Tik pred avstrijsko mejo nas je zopet ustavila policija. Povedali so, da so dobili prijavo, da neki avtobus visi v levo stran. Ko jim je šofer razložil, da so stabilizator že zamenjali, pa da ni bilo časa za nastavitev ventilov, so nas spustili naprej. Tako smo okoli polnoči prispeli v Voglje, kjer sva se z ženo Zdenko nato z avtom odpeljala proti Mariboru.
sreda, 14. avgust 2013
Potepanje po Črni Gori
V torek 06.08.2013 smo malo po peti uri zjutraj, krenili z avtobusom iz Maribora mimo Zagreba, Zadra in Splita do Makarske in naprej proti Črni Gori.
Najprej smo se ustavili v Medžugorju, to je vasica v hercegovskem gorovju, le 20 km od Mostarja. Tu bi se naj leta 1981 Devica Marija prikazala šestim otrokom. Prvo prikazovanje je bilo 24.junija na Podbrdu. Namestili smo se v hotelu Kozina. Po krajšem počitku smo se odpravili po Marijini božji poti, ki je zelo kamnita na hrib do mesta, kjer se je prvič prikazala Marija.
skalnata Marijina božja pot
Miro in Zdenka
v ozadju mesto, kjer se je prikazala Marija
Sonce je močno pripekalo, zato smo se vmes večkrat ustavili. Zelo veliko ljudi obišče ta kraj, saj avtobusi prihajajo z vseh koncev sveta. Po večerji sva si z ženo Zdenko ogledala vasico, ter kupila spominke. V sredo smo si po zajtrku ogledali Križevac, skalnati hrib s križem na vrhu, ki je zaradi postaj križevega pota postal nepogrešljiva točka večina romarjev. Medžugorje je danes ena najbolj obiskanih Marijinih božjih poti na svetu. Popoldne smo zapustili Medžugorje in se napotili proti Črni gori. Po prečkanju meje smo se za kratki čas ustavili v mestu Nikšič, ki ga dokumenti omenjajo že v 14.stoletju. V preteklosti so ga zaznamovali boji proti Turkom in Avstroogrsko. Danes, pa je industrijski center Črne Gore. Znan je tudi po svojem pivu, ki smo si ga z užitkom privoščili. Nato smo pot nadaljevali do Ostroga, kjer smo si ogledali samostan iz leta 1650. Pot je zelo ovinkasta in strma. Delimo ga na spodnjega in zgornjega. Zgornji je zgrajen ob pečini na nadmorski višini 900 m.V njem so relikvije sv. Vasilija Ostroškega. Gre za najpomembnejši samostan v Črni Gori.
Ostrog - zgornji samostan ob pečini
Zdenka - v ozadju spodnji samostan
Po ogledu smo se odpravili proti Podgorici, kjer smo se namestili v hotel City. V četrtek smo se po ogledu Podgorice odpravili v Albanijo. Čeprav pravijo, da imajo v Albaniji slabe ceste, nas je tokrat presenetilo. Cesta je bila na novo narejena, asfaltirana. Tako smo se prav lepo peljali vse do mesta Skadar, ki je pomembno albansko mesto, ki leži na zahodu države ob največjem Skadarskem jezeru, največjem na Balkanu, ki meri slabih 8000 hektarjev površine. Med pomembnimi znamenitosti mesta je utrdba s čudovitim razgledom in katoliška stolnica, saj je polovica prebivalstva katoličanov, druga polovica pa muslimanov.
pogled na mesto Skadar z utrdbe
utrdba
Ko smo se sprehodili po mestu, smo si privoščili tudi pivo Tirana. Nekateri so si nabavili albanski konjak in tobak, ki je tu zelo poceni.
Zdenka - sprehod po mestu Skadar
Miro - uživa ob hladnem piru Tirana
mesto Skadar
Po ogledu utrdbe smo pot nadaljevali proti ( Črni Gori ) Ulcinju, kjer smo se ustavili za kratek čas. Ulcinj je najužnejše obalno mesto in tudi najbolj sončni kraj v Črni Gori. Temu primerno ima tudi najlepšo in najbolj prostrano plažo v deželi. Leta 1444 je bil potres in del starega mesta se je sesul v morje.
ogled mesta Ulcinj
Miro - v ozadju mesto Ulcinj
utrdba - Ulcinj
plaža v Ulcinju
Ustavili smo se tudi v mestu Bar in si ogledali okoli 2000 let staro oljko. Zvečer smo s trajektom prečkali Kotorski zaliv in že smo prispeli v kraj Bjelina, kjer smo se namestili v hotel Delfin. V petek, po zajtrku so se nekateri odpravili na ogled Kotorja, Lovčena, Cetinja, Budve, ostali pa smo si privoščili celodnevno kopanje. V soboto, pa je že napočil čas za vrnitev domov. Po zajtrku smo najprej znosili prtljago na avtobus, nato pa smo se z ladjico odpeljali na otok do Marije od Škrpjela.
Zdenka na otoku Marije od Škrpjela
Po ogledu smo se vrnili in se nato z avtobusom odpeljali proti Sloveniji. Kaj kmalu smo obtičali v koloni na črnogorsko - hrvaški meji. Po polžje smo se premikali. Na meji, pa novo presenečenje. Hrvaški cariniki so se odločili za temeljiti pregled. Našli so nam preveliko količino alkohola in tobaka. Vsi smo morali z avtobusa na pregled z prtljago. Na meji smo čakali osem ur, da so lahko končali postopek. Po zaseženem alkoholu in tobaku, ter plačani kazni smo lahko nadaljevali pot domov. Šele v nedeljo, okoli šeste ure smo srečno prispeli domov.
Najprej smo se ustavili v Medžugorju, to je vasica v hercegovskem gorovju, le 20 km od Mostarja. Tu bi se naj leta 1981 Devica Marija prikazala šestim otrokom. Prvo prikazovanje je bilo 24.junija na Podbrdu. Namestili smo se v hotelu Kozina. Po krajšem počitku smo se odpravili po Marijini božji poti, ki je zelo kamnita na hrib do mesta, kjer se je prvič prikazala Marija.
Sonce je močno pripekalo, zato smo se vmes večkrat ustavili. Zelo veliko ljudi obišče ta kraj, saj avtobusi prihajajo z vseh koncev sveta. Po večerji sva si z ženo Zdenko ogledala vasico, ter kupila spominke. V sredo smo si po zajtrku ogledali Križevac, skalnati hrib s križem na vrhu, ki je zaradi postaj križevega pota postal nepogrešljiva točka večina romarjev. Medžugorje je danes ena najbolj obiskanih Marijinih božjih poti na svetu. Popoldne smo zapustili Medžugorje in se napotili proti Črni gori. Po prečkanju meje smo se za kratki čas ustavili v mestu Nikšič, ki ga dokumenti omenjajo že v 14.stoletju. V preteklosti so ga zaznamovali boji proti Turkom in Avstroogrsko. Danes, pa je industrijski center Črne Gore. Znan je tudi po svojem pivu, ki smo si ga z užitkom privoščili. Nato smo pot nadaljevali do Ostroga, kjer smo si ogledali samostan iz leta 1650. Pot je zelo ovinkasta in strma. Delimo ga na spodnjega in zgornjega. Zgornji je zgrajen ob pečini na nadmorski višini 900 m.V njem so relikvije sv. Vasilija Ostroškega. Gre za najpomembnejši samostan v Črni Gori.
Po ogledu smo se odpravili proti Podgorici, kjer smo se namestili v hotel City. V četrtek smo se po ogledu Podgorice odpravili v Albanijo. Čeprav pravijo, da imajo v Albaniji slabe ceste, nas je tokrat presenetilo. Cesta je bila na novo narejena, asfaltirana. Tako smo se prav lepo peljali vse do mesta Skadar, ki je pomembno albansko mesto, ki leži na zahodu države ob največjem Skadarskem jezeru, največjem na Balkanu, ki meri slabih 8000 hektarjev površine. Med pomembnimi znamenitosti mesta je utrdba s čudovitim razgledom in katoliška stolnica, saj je polovica prebivalstva katoličanov, druga polovica pa muslimanov.
Ko smo se sprehodili po mestu, smo si privoščili tudi pivo Tirana. Nekateri so si nabavili albanski konjak in tobak, ki je tu zelo poceni.
Po ogledu utrdbe smo pot nadaljevali proti ( Črni Gori ) Ulcinju, kjer smo se ustavili za kratek čas. Ulcinj je najužnejše obalno mesto in tudi najbolj sončni kraj v Črni Gori. Temu primerno ima tudi najlepšo in najbolj prostrano plažo v deželi. Leta 1444 je bil potres in del starega mesta se je sesul v morje.
Ustavili smo se tudi v mestu Bar in si ogledali okoli 2000 let staro oljko. Zvečer smo s trajektom prečkali Kotorski zaliv in že smo prispeli v kraj Bjelina, kjer smo se namestili v hotel Delfin. V petek, po zajtrku so se nekateri odpravili na ogled Kotorja, Lovčena, Cetinja, Budve, ostali pa smo si privoščili celodnevno kopanje. V soboto, pa je že napočil čas za vrnitev domov. Po zajtrku smo najprej znosili prtljago na avtobus, nato pa smo se z ladjico odpeljali na otok do Marije od Škrpjela.
Po ogledu smo se vrnili in se nato z avtobusom odpeljali proti Sloveniji. Kaj kmalu smo obtičali v koloni na črnogorsko - hrvaški meji. Po polžje smo se premikali. Na meji, pa novo presenečenje. Hrvaški cariniki so se odločili za temeljiti pregled. Našli so nam preveliko količino alkohola in tobaka. Vsi smo morali z avtobusa na pregled z prtljago. Na meji smo čakali osem ur, da so lahko končali postopek. Po zaseženem alkoholu in tobaku, ter plačani kazni smo lahko nadaljevali pot domov. Šele v nedeljo, okoli šeste ure smo srečno prispeli domov.
Naročite se na:
Objave (Atom)