sreda, 27. maj 2015

100 km Ultra Trail Vipava ( 09./10.05.2015 - poročilo )

Prvi Ultra Trail Vipavska dolina je za nami. Organizator je tekačem namenil več variant, na katerih so se lahko preizkusili in sicer :  100 km, 50 km in 25 km razdalji. Poskrbeli so tudi, da smo lahko spoznali Vipavsko dolino v vsem sijaju, od nepozabnih razgledov, temnih gozdov, strnjenih vasi, rodovitnih vinorodnih gričev, do gostoljubnih domačinov.

Ko sem na internetu zasledil razpis za Ultra Trail Vipava, me je takoj zamikalo, da bi se udeležil te preizkušnje. Na enem izmed družinskem srečanju z Zvonetom in Irmo je padla odločitev, da greva midva z Zvonetom na daljšo, torej 100 km varianto, boljši polovici, pa na krajšo 25 km. S časoma je žena Zdenka postajala malo zaskrbljena, saj se je začela zavedati, kaj jo čaka. Trenirala je bolj malo, skoraj nič, da ne omenim večnih težav s koleni. Večkrat sem jo vzpodbujal, da nima kaj izgubiti, da lahko odstopi, ko ne more več.


100 km proga je obkrožila vse lepote Zgornje Vipavske doline. Start je bil v središču Ajdovščine ( Lavričev trg ). Tekače je takoj čakal vzpon na Kovk ( 961 m ), od tam pa po robu Gore do najvišje točke ultra traila  Mali Golak ( 1495 m ). Proga se je nadaljevala mimo koče na Čavnu ( 1242 m ) in čez Kucelj ( 1237 m ) spustila v dolino. Nadaljevala se je čez lepe razgledne vinorodne kraje na južnih obronkih Vipavske doline  :  Preserje -  Sveti Martin - Erzelj -  Goče -  Socerb na južnem koncu doline. Iz  Podnanosa se je proga spet vzpnela vse do vrha nanoške planote Pleše ( 1262 m ). Od tam se je skozi osrčje Nanosa spet spustila v dolino na cilj Gradišče pri Vipavi ( Kamp Tura ).

V petek dopoldne, torej dan pred tekmo sva se odpravila na pot. Ker sva imela veliko časa sva si šla ogledat Štanjel. Štanjel je slikovito kraško naselje v občini Komen. Je terasasto razporejeno proti vrhu 363 m visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Največje znamenitosti so grad Štanjel, z poznogotsko cerkvijo sv. Danijela, stolp na vratih, kraška hiša, Ferrarijev vrt.



                                                     Grad Štanjel


                                                     Ferrarijev vrt

Ko sva si vse ogledala sva se odpravila v Vipavo. Najprej sva uredila vse formalnosti glede teka ( dvig štartne številke, čipa ). Nato je sledil ogled naselja,kjer sva se tudi malo okrepčala. Prespala sva v avtu, kar ni bilo najbolj ugodno.

Vstal sem ob štirih zjutraj ter se oblekel v športno opremo. Zbralo se je že precej tekačev, med njimi sem opazil tudi Zvoneta, ki je prišel v jutranjih urah. Okoli pete ure so nas z avtobusi odpeljali v Ajdovščino. Kot ponavadi sem tudi tokrat srečal veliko znanih obrazov.


                                    Miro in Zvone pripravljena na start



                                       Še ena fotka pred startom


                                       In krenili smo na pot

Ob šesti uri smo startali. Odločil sem se, da bom šel skupaj z Zvonetom. Vreme je bilo oblačno. Začela sva zelo počasi. Dokaj hitro je sledil vzpon na Kovk, ki je hitro minil. Pojavil se je lep razgled na vipavsko dolino ter na Nanos. Pri prvi okrepčevalnici na Otlici naju pričakajo prijazni, ustrežljivi ljudje. Spiker,  po mikrofonu navdušeno pozdravi vsakega tekača.



                                          Miro in Zvone na Otlici

Tu sva nekaj pojedla in spila ter se nato odpravila proti najvišji točki ultra traila Malemu Golaku ( 1495 m ). Malo pod vrhom slišiva bučno navijanje. Ko sva prišla na vrh je močno pihalo, zato sva se hitro napotila čez greben ter navzdol do Iztokove koče  ( 23 km ), kjer je bila naslednja okrepčevalnica. Tu pojeva nekaj sadja, ploščico Frutabele in krenema Čavnu naproti. Kilometri počasi minevajo. Naenkrat se pojavi Čaven in nato sledi spust proti Mali gori, kjer naju pričakajo prijazni ljudje ter veselo vzdušje. Okrepčam se z palačinkami, sadjem, slanimi rečmi ter popijem kozarec piva. Počasi se odpravima naprej. Sledil je vzpon na Kucelj. Večkrat pomislim na najini boljši polovici, ki sta imeli start ob 10. uri. Poskušam poklicati vendar ne dobim zveze. Ko prideva na Kucelj sva vedela, da bo vzponov za nekaj časa konec. Nato, pa najstrmnejši spust, ki je bil zelo počasen, kilometri nikamor ne minejo. Čez nekaj časa je pojavi manjši vzpon po melišču, sonce močno pripeka. Kmalu sledi blag spust proti Vitovski cerkvi, kjer je bila okrepčevalnica in kontrolna točka. Tu Zvone ugotovi ,da je izgubil čip. Odšel je pogledat nekaj metrov nazaj, kjer je predhodno padel. Žal ga ni našel. Preden sva krenila naprej je Zvone izvedel, da je čip izgubil na Mali gori, kjer so ga našli. Po spustu se je čez nekaj časa pot  zravnala in prišla sva v Batuje ( okrepčevalnica ), ki je približno na polovici poti, kjer je Zvoneta čakala prtljaga. Sam se okrepčam ter spijem kozarec piva, ki se mi zelo prileže. Počasi se odpravima naprej. Pot je bila makadamska, nato pa  kar nekaj km asfalta. Občudujema vasi, lepe vinograde. Za čas se ustavima, da malo počivama. Ura je bila okoli petih popoldne. Pokličem ženo Zdenko, da vidim, kako je z njima.
Pove mi, da imata še kakih 3 km do cilja. Z Zvonetom sva bila oba presenečena, hkrati pa zelo vesela, da jima bo uspelo uspešno zaključiti 25 km preizkušnjo. Malo pred okrepčevalnico v Vrtovčah, skrenema s poti, malo po svoji krivdi ( premalo pozorna ),malo pa zaradi ženske, ki je pobrala zastavice, ki so označevale pot. Na okrepčevalnici v Vrtovčah mi pade v oči doprsni kip Elvisa Presleya. Pot nadaljujeva do naslednje okrepčevalnice na Erzelju - vinarstvo Miška, kjer mi ponudijo peneče vino, ki ga odklonim. Bolj se mi je prileglo mleko, ki sem ga že zelo pogrešal.



                                          Miru se prileže mleko

Pripravila sva si tudi čelno svetilko, saj bo kmalu nastopila noč. Dobro okrepčana greva naprej, kjer naju čaka vzpon na Štjak, nato pa spust v Podnanos. Sedaj sva bila že kar v trdi temi, tako da brez čelnih svetilk ne bi šlo. Sledil je vzpon do Lovske koče Podnanos, kjer je pot zelo lepa, po grebenu je močno pihalo. Ko sva prispela, sva imela kratek postanek in že sva pot nadaljevala proti Vojkovi koči. Veter je čedalje bolj pihal, postalo mi je hladno, zato sem si moral obleči vetrovko. Ko sva šla mimo oddajnika, sva že videla kočo. Tam se nisva skoraj nič ustavila, ampak sva pot  nadaljevala naprej proti Turistični kmetiji Abram, ki je na 96 km. Zavedala sva se, da nimava več dosti do cilja. Zadnji km so se vlekli v nedogled. Teren je bil strm, grd, tako da si moral biti kar dobro zbran, da se ne bi kje poškodoval. Po 23 urah in 17 min sva skupaj prišla v cilj. Po toplem obroku je sledil zaslužen počitek, nato pa pot domov.



                                         Zvone in Miro v cilju

Pohvaliti moram organizatorje za super izvedbo, vsega je bilo dovolj, čudoviti razgledi, prelepa pokrajina.  Sploh pa , da ne omenim prijazne in ustrežljive ljudi. Ponosen sem na svojo ženo Zdenko, da je izdržala vse napore  ter uspešno končala svojo prvo Ultra Trail preizkušnjo.

Zahvaljujem se Zvonetu za prijetno družbo, saj nama je tako čas hitreje minil.



Ni komentarjev:

Objavite komentar