100 km Ultra Pušeljc Trail ( 20./21.06.2015 - poročilo )

Tekme se vrstijo ena za drugo, tako da je bolj malo časa za trening ter regeneracijo. Manj kot teden dni, po 12. urnem teku na Paliću, me je že čakala nova  ultra trail preizkušnja. Premagati je bilo treba 107 km ter nekaj več kot 6000 m vzpona in prav toliko spusta. Število tekmovalcev je bilo omejeno, zaradi zahtevnosti organizacije.

Z Zvonetom, Ninom, Zlatkom smo se že v petek popoldne odpravili v Podbrdo. Prevzamemo startne številke, obenem sledi pregled obvezne opreme. Ko smo uredili vse formalnosti smo šli na testeninko. Makaroni so se mi zelo prilegli, po vrhu, pa sem jih še splaknil s hladnim pivom. Potem smo se odpravili na kočo v Petrovem Brdu, kjer smo prenočili.

                                             Koča na Petrovem Brdu

Vstanemo ob pol peti uri zjutraj ter se počasi pripravimo za tekmo. Živci so že začeli delovati, zato sem moral čimprej na WC. Z avtom se odpeljemo v Podbrdo, kjer je start. V Osnovni šoli oddam vrečo za vmesno postajo Železniki na 74 kilometru ter malo pozajtrkujem.

                                                 Malo pred startom

Točno ob 6. uri smo startali. Skupaj z Zvonetom sva krenila zelo počasi, saj sva bila med zadnjimi tekmovalci. Malo pred odcepom za Lovski dom sva zgrešila pot ter nadaljevala vse do Soriške planine. Tam sva malo krožila, predno sva našla pot za Črno prst. Jezen sam na sebe, da sem lahko zgrešil pot, ki sem jo že večkrat prehodil, pretekel, sem malo pospešil ter sam nadaljeval proti Črni prsti. Vedel sem, da imam več kot uro zaostanka, da ujamem ostale tekmovalce. Volja, da bi dosegel boljši čas, me je minila, saj je nemogoče, da bi nadoknadil  prevelik zaostanek. Tako sem potreboval do Črne prsti okoli 3 ure in 40 min ( računal, pa sem manj kot v 2 urah in pol ). Sledil je previden spust proti Kalu in Hudijužni (najnižji točki ultre), kjer sem se malo okrepčal pred zahtevnim vzponom na Durnik ter Porezen. Začel sem gristi v strm klanec na Durnik, ki velja za "uro resnice", saj je vzpon zelo strm, na nekaterih delih, pa je v pomoč celo vrv. Malo pred vrhom mi je uspelo prehiteti dva tekmovalca.  Po 7 urah in 40 min sem prišel na Porezen. Na vrhu je bilo odlično vzdušje, pojem nekaj banan in pomaranč za dodatno energijo ter grem dalje. Naslednji del tase je bil zame uganka. Spust s Porezna ni bil zahteven, bil pa je spolzek ter na nekaterih delih nepokošena trava, zato sem moral biti bolj previden. Ker je začelo deževati sem si oblekel nepremočljivo jakno. Ujel me je Marko Kobold, s katerim sva skupaj krenila proti Črnemu vrhu. Spremljal naju je močan dež in veter. Postalo je zelo hladno. Ko sva se bližala Črnemu vrhu se je začelo vedriti in dež je prenehal, posijalo je sonce. Na okrepčevalnici se prileže topel čaj. Sledil je spust proti Kopačnici, ki je na 49 km.

                                                 Masaža, ki dobro dene                                    

                                                   Marko Kobold in Miro

                             
                                       Miro - okrepčevalnica na Kopačnici

Pričakajo naju prijazni ljudje. Pojem toplo juho, par kosov kruha namazanim z zaseko. Na tej okrepčevalnici sva se zadržala več kot pol ure - predolgo. Ko sva krenila, srečava Zvoneta. Prvih nekaj km proti Blegošu, dobro napredujema. Zadnji del je bil blaten, voda je tekla po poteh. Ko prideva iz gozda zagledava vrh Blegoša.

                                       Okrepčevalnica tik pod Blegošem

 Na postojanki tik pod Blegošem se okrepčava  in nato sledi dolg spust proti Železnikom. V planu sva imela, da  bi še pred temo prišla v Železnike. Želja se nama je uresničila. Ob 21 uri in 30 min sva prispela.

                                                Miro,  Boris Kolman  ter  Marko K.

 Pojem testenine, mlečni riž, puding, nekaj kosov kruha, namazanega z zaseko. Po več kot pol urah krenema. Pridružil se nama je tudi Peter Vujevič. Sledil je vzpon proti Prtovču in nato proti Ratitovcu.

                                                    Koča na Ratitovcu

Postojanka je bila v koči, kjer je bilo prijetno toplo in veselo vzdušje. Prileže se mi topel čaj, ki me ogreje. Zopet pojem več kosov kruha z zaseko. Nikamor se nam ni mudilo. Vedeli smo, da ni več zahtevnih vzponov ter da do cilja ni več daleč. Po dolgem postanku krenemo proti Dajnarski planini. Pridružil se nam je tudi Boris Kolman, tako nas je bila kar lepa druščina. Na nekaterih delih je bil teren zelo spolzek, zato sem moral biti previdnejši. Malo pred Soriško planino nas ujame Zvone, s katerim sam nadaljujem. Čakal naju je vzpon na Soriško planino, ki je hitro minil. Potem je sledil dolgi spust do Petovega Brda ter manjši vzpon in spust v Podbrdo. Premagujema še zadnje km, ko se nama zopet pridruži Boris. Tik pred ciljem spustijo v zrak tri rakete, kar je pomenilo, da prihajajo trije tekmovalci v cilj. Skupaj smo prečkali ciljno črto v času  25:38:14  ter prijemali čestitke za uspešno opravljeno preizkušnjo.

Po hladnem obroku je sledilo tuširanje in masaža , nato pa pot domov. Pohvaliti moram organizatorje, ki so odlično opravili svoje delo, okrepčevalnic je bilo dovolj ( dobro založene ), proga zelo dobro označena ( čeprav sem zašel s poti - moja napaka ; premalo zbran ), čudoviti ljudje, nasmejani, prijazni... Malo mi je žal, da sem zašel s poti, ker bi lahko imel dosti boljši čas.