Moj športni duh ima korenine že v mladosti, saj sem se kot otrok veliko ukvarjal s športom. Do svojega petnajstega leta sem aktivno igral mali nogomet in košarko. S tem sem si pridobil zelo veliko kondicije. Kot športnik sem se udeleževal tudi drugih šolskih športnih tekmovanj v raznih disciplinah. Kasneje se nisem ukvarjal z športom. Nekaj časa sem obiskoval fitnes center v Mariboru in tako poskušal porabljati odvečne kalorije. S takšno popotnico, pa sem stopil na neskončno tekaško pot. Glavni krivec za to je prijatelj ultramaratonec Zdravko Čufar. Končal sem srednjo tehnično lesarsko šolo. Zaposlen sem v Pošti Slovenije, v PLC Maribor kot usmerjevalec R – pošiljk. Stanujem v Hotinji vasi, kjer sem dogradil hišo ženinih staršev. Imam tri hčere, tako da mi ni nikdar dolgčas. Maja 2010 se mi je pripetila neizmerna tragedija, saj sem izgubil najmlajšo hčerko Laro. Takrat so padle vse sanje in se pretrgale vse motivacije. Svet se je ustavil. Kmalu sem spet obul tekaške copate in se vrnil na neskončne ceste, se še do danes nisem povrnil v staro formo. Telo je natrenirano, vendar je v glavi en razlog manj, saj ni odgovora na vprašanje: »Zakaj ?«
Življenje teče dalje in pokojna hčerka Lara me spremlja na vsakem teku kot angel varuh. Ne mine tek, da se ne bi spomnil nanjo. Največ časa za obujanje lepih spominov imam, ko tečem ultramaratone. Takrat imam veliko časa za razmišljanje, tako se s tem malo zamotim in čas mi hitreje mine. Večkrat kakšno tekmo posvetim njej. Zavedam se, da me bo bolečina, ki jo nosim v srcu, spremljala vse življenje. Dete moje počivaj v miru in večna lučka naj ti sveti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar