TENDINOPATIJA NARASTIŠČA AHILOVE TETIVE

Po 10-ih letih teka, prva resna tekaška poškodba TENDINOPATIJA NARASTIŠČA AHILOVE TETIVE .

Kratek opis  :

TENDINOPATIJA NARASTIŠČA AHILOVE TETIVE

 (HAGLUNDOVA PETA/EKSOSTOZA)

Haglundova eksostoza: gre za koščen izrastek petnice nad narastiščem Ahilove tetive. Izrastek spremljajo rdečica, bolečina in vnetje tkiva.

Gre za stanje pri katerem zaradi ponavljajočega draženja narastišča Ahilove tetive na petnico pride do odlaganja kalcija v tem predelu. Sočasno nastane še retrokalkanearni burzitis, kar se kaže z oteklino, zatrdlino in bolečino na posteriornem robu petnice (Slika 3a). RTG slika je značilna. Vidimo intratendinozno odlaganje kalcija ob narastišču tetive na petnico (Slika 3b). Konservativno zdravljenje je podobno, kot pri običajni tendinopatiji Ahilove tetive. V kolikor to ne zadostuje je potrebna kirurška intervencija z namenom odstranitve nakopičenega kalcija oziroma ablacije osteofita. 

 

Slika 3. Slika 3a prikazuje zatrdlino ob narastišču Ahilove tetive na petnico. Na RTG posnetku je prikazano odlaganje kalcija ob narastišču tetive (Slika 3b). Trnast ostofit na petnici (Slika 3c).

Simptomi

Haglund je deformacija se lahko pojavijo v eni ali obeh nogah. Simptomi vključujejo:

·         Opazna izboklina na hrbtni strani pete

·         Bolečina v območju, kjer Ahilove tetive pripisuje pete

·         Oteklina v zadnjem delu pete

              ·    Rdečina bližini vneto tkivo      

AHILARNA TENDINOPATIJA

·         Bolečina v področju Ahilove tetive je zelo pogost simptom pri športnikih.

KLINIČNI ZNAKI

·      Ahilova tetiva, imenovana po legendarnem bojevniku in junaku Homerjeve Iliade je najbolj pogosto mesto projekcije bolečine

·    akutna ruptura povzroča hudo bolečino in nezmožnost obremenitve prizadete noge

VZROKI

·  overuse poškodbe Ahilove tetive (tendinopatije) nastajajo kot posledica izjemno težkih treningov in tekmovanj

DIFERENCIALNA DIAGNOSTIKA

·     Diferencialna diagnostika bolečine v področju Ahilove tetive zajema okoliške anatomske strukture. Tam sta dve burzi: retrokalkanealkna, ki leži med posteriornim delom kalkaneusa in narastiščem Ahilove tetive, ter Ahilova burza, ki leži med narastiščem tetive in kožo. Ko se vnamejo, povzročajo te burze bolečino, ki je lahko ali pa ni združena s tendinopatijo.

·         Posteriorni odrastek skočnice oz. njegova diskretna varianta – ostrigonum, so lahko vključeni v sklop posteriornega sindroma vkleščenja.

ANAMNEZA

·    Športnik z overuse tendinopatijo ali retrokalkanealnim bursitisom navaja postopen razvoj simptomov in tipično se pritožuje na bolečine in trdost tetive takoj po prebujanju.

·        Ta bolečina se zmanjša s hojo in toploto (npr. topla kopel). Bolečina se zato zmanjša tudi med treningom, vendar se spet pojavi nekaj ur po njem.

·     Pri parcialni rupturi je bolečina nenadna in to stanje začasno onesposobi športnika.

TERAPIJA

·        Overuse tendinopatija se najbolje odzove na tretman, če z njim pričnemo v zgodnjih fazah. Celo v takšnih primerih je čas okrevanja cca. 3 mesece.

·         Zdravljenje dolgotrajajočih oblik Ahilarne tendinopatije zahteva intenzivno rehabilitacijo, ki traja tudi do 6 mesecev.

·        Ključ za uspešno rehabilitacijo so zgodnja postavitev diagnoze ter RICE tretman za preprečevanje dodatnih poškodb kolagena, ekscentrični programi krepitve tetive, popravljanje dejavnikov tveganja in postopno napredovanje v funkcionalnih aktivnostih in za šport specifični rehabilitaciji.

·         Na začetku tretmaja uporabljamo led in elektro-stimulacijo, da zmanjšamo bolečine.

·         Vaja dvigovanja pete se uporablja za zmanjšanje obremenitve na tetivo.

·         Uporabljamo tudi masažo mehkih tkiv z uporabo prečne frikcije (vtiranja) že v akutni fazi.

VRNITEV K ŠPORTU

·  Na začetku naj izvaja vaje bilateralnega dvigovanja pet za zmanjšanje obremenitve Ahilove tetive.

·        Postopno dodati jogging pod pogojem, da med in po teku ne čuti bolečine. Ko je sposoben teči 30 - 45 minut brez bolečin, lahko poveča hitrost. Šele po tem se lahko začne šprint in tek v hrib.

·         Športnika opozorima, da naj uporablja obutev s spuščeno peto.

·         Tek v hrib z utežmi se pusti za končno fazo napredovanja v treningu.

 Sam izvajam terapijo 3x na dan ( krepitev tetive - stopnišče, masaža tetive ). Masiram si tudi z vibracijskem pripomočkom. Tetivo si 2x na dan namažem z šentjanževim oljem.

Kako pravilno izvajati vaje si lahko ogledate na linku :   

https://www.youtube.com/watch?v=M6EKuuZ7C2E

Upam, da si bom poškodbo čimprej saniral.

9. Sladkih 6 ( 07.11.2015 - poročilo )

Dočakal sem še zadnjo tekmo. Letovšnja tekaška sezona je bila slaba. Posledica je poškodba ( Ahilovo narastišče pete ), ki se vleče nekje od začetka maja. Treningi so bili v manjšem obsegu ter manj intenzivni, zato tudi kondicijska pripravljenost ni bila na željenem nivoju. Ves oktober sem posvetil terapijam pri fizioterapevtu, ki pa niso poceni.Tako nisem celi mesec nič tekel. Pod vprašajem je bila tudi tekma Sladkih 6 .

Odločil sem se, da se udeležim tekme, če ne drugega naredim dober trening. V mislih sem imel preteči vsaj maratonsko razdaljo, kar bi bil zame že lep uspeh.

                                              Miro  in Zmago Horvat

                                                  Čakanje na start

Vreme je bilo rahlo oblačno, idealno za tek. Ob 10. uri smo začeli  6 - urni tek. Prve km sem tekel z Vaskom. Tempo je bil okoli 5,15 min/km, kar je bilo zame prehitro.Vedel sem, da ne bom dolgo zdržal tega tempa. Po dveh urah teka je tempo občutno padel. 

                                               Miro  in  Vasko

Vendar mi je zaenkrat kazalo kar dobro. Počutje je bilo v redu. Vsako uro sem se malo okrepčal, da sem dobil dodatno energijo. Čas je kar hitro mineval, km pa so se počasi nabirali. Zadnje km sem pretekel skupaj z Zmagotom. V šestih urah mi je uspelo preteči  55,89 km. Z rezultatom sem bil več kot zadovoljen, saj sem dosegel več kot sem pričakoval.

                                                 Km  se počasi nabirajo

       

                                               Zmago in Miro v cilju

Čestitke organizatorju za dobro organizacijo ter upam, da se zopet vidimo naslednje leto, ko bo že 10. jubilejni  Sladkih 6 .

Ultramaraton Celje - Log.dolina ( 05.09.2015 - poročilo )

Ker več kot mesec dni nisem bil na nobeni tekmi ter sem bolj malo treniral  (zaradi poškodbe ), mi je bil glavni cilj uspešno končati ultramaraton, ki je bil že deseti zapovrstjo.

Z petka na soboto je celo noč lilo kot iz škafa. Prenehalo je malo pred startom, ki je bil ob šesti uri. Začel sem zelo počasi, družbo mi je delal Zmago Horvat. Nekje do 20 km sva tekla skupaj, nato pa je moral Zmago v "koruzo ".

                                                       Zmago, Miro

                                                  Miro, Robi Kern

V nadaljevanju sem se pridružil dvema tekačema, ki smo skupaj tekli do Mozirja. Tam sem se malo okrepčal ter nadaljeval skupaj z Zdravkom in Marjanom, ki sta tudi imela težavo z poškodbo. Malo pred Ljubnem ob Savinji nas je prehitel Zmago. V prijetni družbi mi je čas hitro mineval. Z Zmagom smo se zopet srečali malo pred Lučami, kjer je zopet zaostal za nami. Na okrepčevalnici v Lučah se je dobro prilegla topla juha. Počasi je začelo deževati. Čakalo nas je še 17 km do cilja.

                                               Dež lije kot iz škafa

                                     Zmago, Miro, Zdravko, Marjan

Malo pred Solčavo, pa se je vlilo kot iz škafa. Voda je pritekala z vseh strani, po cestišču je tekla voda. Naenkrat sem imel v copatih polno vode. Pridruži se nam tudi Zmago, ki pa nato gre naprej. Ko smo prispeli v cilj, pa je dež prenehal. V cilj smo bili v času  8:21:50 . Najprej je sledilo tuširanje, nato pa topli obrok ( pasulj ) ter pivo, ki je zelo pasalo.

10. Obletnica tekaške kariere

Danes mineva natanko 10 let odkar sem se začel ukvarjati z tekom. Brez treninga sem se podal na 12 kilometersko preizkušnjo, ki je potekala na Pohorju  (  Pohorski gozdni tek ). S časom   1:11:23   sem zasedel zadnje mesto. Sledili so naporni treningi, ki so se kmalu obrestovali. Po devetih mesecih sem se podal na prvi maraton v Radence ter ga odtekel v času  3:18:33 .

V 10-ih letih sem pretekel :

-  leta 2005  ;                73,00 km   ( samo tekme )
                                 1000,00 km   ( okvirno - z letom 2006 sem začel voditi                 evidenco )
-  leta 2006  ;            3050,00 km
-  leta 2007  ;            5185,75 km
-  leta 2008  ;            5112,82 km
-  leta 2009  ;            5910,61 km
- leta  2010  ;            4867,04 km
- leta  2011  ;            5357,11 km
- leta  2012  ;            5318,59 km
- leta  2013  ;            5740,63 km
- leta  2014  ;            4901,18 km
- leta  2015  ;            2738,37 km   ( do 11.09.2015 )

       Skupaj  :            49 255,10 km       v   10 - ih   letih


                     Ena izmed prvih fotk, ko sem se začel ukvarjati z tekom.

                                             ZdravkoC  in Miro

Zavedam se, da sem v 10 letni tekaški karieri veliko dosegel. Prelaufal sem več kot 50 ultramaratonov, prav tako okoli 50 maratonov ter več kot 100 ostalih tekov.

Najbolj cenim naslednje dosežke :

-   Spartathlon  246 km   ( leta 2010 )
-   100 km Kisber             ( leta 2010  - osebni rekord   8:56:11 )
-   48 hour Ultramaraton  Balatonfüred  ( prelaufal    297,501 km  -  3.mesto )
-   6 days Ultramaraton  Balatonfüred    (  prelaufal   762,58 km   -   4. mesto )
-   UltraBalaton   212 km
-   Ultra Trail du Mont Blanc   168 km

Upam, da mi bo zdravje še naprej služilo.

12 hour run Slovenian ( 04.07.2015 - poročilo )

Z ženo Zdenko sva v petek zvečer prispela v Trboje. Na obrežju čolnarne nas je čakala večerja. Kljub lepemu vremenu, nas je presenetil dež, ki je padal kratek čas. Po večerji je sledila predstavitev tekačev. Po končani predstavitvi sva šla v Kulturni dom, kjer sva prespala. Ker so bila skupna ležišča, spanec ni bil najboljši. Noč je kar hitro minila. Ob peti uri zjutraj sva vstala in šla na zajtrk v sosednjo gostilno. Pripravili so obilen zajtrk. Pojedel sem par hrenovk, malo pečenih jajc, jogurt ter spil skodelico kave.

Ko sem se oblekel v tekaško opremo, se počasi odpraviva na start, kjer srečava veliko znanih obrazov. Obetal se je izredno vroč dan. Sonce je počasi že pripekalo. Zavedal sem se, da bo peklensko. Krog je dolg 5,55 km, ravninski ter poteka skoraj v celoti po soncu. Organizator je postavil tri okrepčevalnice, kjer so bila tudi vedra z hladno vodo za osvežitev.

                                             Zmago in Miro pred startom

                                                     In začelo se je  ...

                                             Oče in sin Jerič  ter  Miro

Ob 7. uri zjutraj smo startali. Nekateri so začeli zelo hitro. Sam sem začel v bolj počasnem tempu. Vsake toliko časa sem tekel v družbi drugih tekačev. Kaj kmalu je postalo vroče, zato sem moral dosti piti ter se hladiti na okrepčevalnicah. Imel sem tudi trebušne težave, ki pa so hitro minile. Žena Zdenka mi je pridno stregla, tako da sem dobil, kar sem si zaželel. Prostovoljci so bili zelo ustrežljivi, saj so mi vedno priskočili na pomoč, kadar sem potreboval osvežitev. Pohvaliti moram tudi navijače, ki so nas glasno spodbujali.

                           
                                          Miro težko premaguje vročino
                              
Prvih 6 ur sem še nekako prebrodil, nato pa se je začelo. Peklenska vročina je naredila svoje. Motivacija je padla, razmišljal sem o odstopu. Tempo je bil čedalje bolj počasnejši. Zadnje tri ure sem bolj prehodil kot tekel. Uspelo mi je preteči  85,56 km . Glede na peklensko vročino ter slabšo pripravljenost sem z rezultatom lahko zadovoljen.

Zahvala organizatorju, ki se je zelo izkazal. Posebej se moram zahvaliti Petri Čermelj na glavni okrepčevalnici, ki mi je pomagala pri ohlajanju pregretega telesa.

100 km Ultra Pušeljc Trail ( 20./21.06.2015 - poročilo )

Tekme se vrstijo ena za drugo, tako da je bolj malo časa za trening ter regeneracijo. Manj kot teden dni, po 12. urnem teku na Paliću, me je že čakala nova  ultra trail preizkušnja. Premagati je bilo treba 107 km ter nekaj več kot 6000 m vzpona in prav toliko spusta. Število tekmovalcev je bilo omejeno, zaradi zahtevnosti organizacije.

Z Zvonetom, Ninom, Zlatkom smo se že v petek popoldne odpravili v Podbrdo. Prevzamemo startne številke, obenem sledi pregled obvezne opreme. Ko smo uredili vse formalnosti smo šli na testeninko. Makaroni so se mi zelo prilegli, po vrhu, pa sem jih še splaknil s hladnim pivom. Potem smo se odpravili na kočo v Petrovem Brdu, kjer smo prenočili.

                                             Koča na Petrovem Brdu

Vstanemo ob pol peti uri zjutraj ter se počasi pripravimo za tekmo. Živci so že začeli delovati, zato sem moral čimprej na WC. Z avtom se odpeljemo v Podbrdo, kjer je start. V Osnovni šoli oddam vrečo za vmesno postajo Železniki na 74 kilometru ter malo pozajtrkujem.

                                                 Malo pred startom

Točno ob 6. uri smo startali. Skupaj z Zvonetom sva krenila zelo počasi, saj sva bila med zadnjimi tekmovalci. Malo pred odcepom za Lovski dom sva zgrešila pot ter nadaljevala vse do Soriške planine. Tam sva malo krožila, predno sva našla pot za Črno prst. Jezen sam na sebe, da sem lahko zgrešil pot, ki sem jo že večkrat prehodil, pretekel, sem malo pospešil ter sam nadaljeval proti Črni prsti. Vedel sem, da imam več kot uro zaostanka, da ujamem ostale tekmovalce. Volja, da bi dosegel boljši čas, me je minila, saj je nemogoče, da bi nadoknadil  prevelik zaostanek. Tako sem potreboval do Črne prsti okoli 3 ure in 40 min ( računal, pa sem manj kot v 2 urah in pol ). Sledil je previden spust proti Kalu in Hudijužni (najnižji točki ultre), kjer sem se malo okrepčal pred zahtevnim vzponom na Durnik ter Porezen. Začel sem gristi v strm klanec na Durnik, ki velja za "uro resnice", saj je vzpon zelo strm, na nekaterih delih, pa je v pomoč celo vrv. Malo pred vrhom mi je uspelo prehiteti dva tekmovalca.  Po 7 urah in 40 min sem prišel na Porezen. Na vrhu je bilo odlično vzdušje, pojem nekaj banan in pomaranč za dodatno energijo ter grem dalje. Naslednji del tase je bil zame uganka. Spust s Porezna ni bil zahteven, bil pa je spolzek ter na nekaterih delih nepokošena trava, zato sem moral biti bolj previden. Ker je začelo deževati sem si oblekel nepremočljivo jakno. Ujel me je Marko Kobold, s katerim sva skupaj krenila proti Črnemu vrhu. Spremljal naju je močan dež in veter. Postalo je zelo hladno. Ko sva se bližala Črnemu vrhu se je začelo vedriti in dež je prenehal, posijalo je sonce. Na okrepčevalnici se prileže topel čaj. Sledil je spust proti Kopačnici, ki je na 49 km.

                                                 Masaža, ki dobro dene                                    

                                                   Marko Kobold in Miro

                             
                                       Miro - okrepčevalnica na Kopačnici

Pričakajo naju prijazni ljudje. Pojem toplo juho, par kosov kruha namazanim z zaseko. Na tej okrepčevalnici sva se zadržala več kot pol ure - predolgo. Ko sva krenila, srečava Zvoneta. Prvih nekaj km proti Blegošu, dobro napredujema. Zadnji del je bil blaten, voda je tekla po poteh. Ko prideva iz gozda zagledava vrh Blegoša.

                                       Okrepčevalnica tik pod Blegošem

 Na postojanki tik pod Blegošem se okrepčava  in nato sledi dolg spust proti Železnikom. V planu sva imela, da  bi še pred temo prišla v Železnike. Želja se nama je uresničila. Ob 21 uri in 30 min sva prispela.

                                                Miro,  Boris Kolman  ter  Marko K.

 Pojem testenine, mlečni riž, puding, nekaj kosov kruha, namazanega z zaseko. Po več kot pol urah krenema. Pridružil se nama je tudi Peter Vujevič. Sledil je vzpon proti Prtovču in nato proti Ratitovcu.

                                                    Koča na Ratitovcu

Postojanka je bila v koči, kjer je bilo prijetno toplo in veselo vzdušje. Prileže se mi topel čaj, ki me ogreje. Zopet pojem več kosov kruha z zaseko. Nikamor se nam ni mudilo. Vedeli smo, da ni več zahtevnih vzponov ter da do cilja ni več daleč. Po dolgem postanku krenemo proti Dajnarski planini. Pridružil se nam je tudi Boris Kolman, tako nas je bila kar lepa druščina. Na nekaterih delih je bil teren zelo spolzek, zato sem moral biti previdnejši. Malo pred Soriško planino nas ujame Zvone, s katerim sam nadaljujem. Čakal naju je vzpon na Soriško planino, ki je hitro minil. Potem je sledil dolgi spust do Petovega Brda ter manjši vzpon in spust v Podbrdo. Premagujema še zadnje km, ko se nama zopet pridruži Boris. Tik pred ciljem spustijo v zrak tri rakete, kar je pomenilo, da prihajajo trije tekmovalci v cilj. Skupaj smo prečkali ciljno črto v času  25:38:14  ter prijemali čestitke za uspešno opravljeno preizkušnjo.

Po hladnem obroku je sledilo tuširanje in masaža , nato pa pot domov. Pohvaliti moram organizatorje, ki so odlično opravili svoje delo, okrepčevalnic je bilo dovolj ( dobro založene ), proga zelo dobro označena ( čeprav sem zašel s poti - moja napaka ; premalo zbran ), čudoviti ljudje, nasmejani, prijazni... Malo mi je žal, da sem zašel s poti, ker bi lahko imel dosti boljši čas.

12 - urni Ultramaratonski tek Palić ( 13.06.2015 - poročilo )

Teden dni po rekreacijskem teku Rogla - Bellevue sem lahko opravil prvi trening. Poškodba stegenske mišice se še ni v celoti zacelila, saj sem še vedno čutil rahlo bolečino. Razdalja je bila 25 km, v tempu okoli 6,15 min/km. Pozna se, da sem letos manj treniral, zato tudi nisem dobro pripravljen, kar se pozna tudi na treningih. Pred odhodom v Srbijo sem opravil še dva treninga. Malo sem bil v skrbeh, kako se bo ta tek iztekel.

Žena Zdenka je že predhodno rezervirala 4 dnevni apartma v Paliću, zelo blizu tekaškega dogajanja. Tako sva v četrtek,  11.06.2015 ob 08.uri krenila na pot. Najhitrejša pot do Palića je po avtocesti mimo Blatnega jezera in Budimpešte         ( 531 km ). Po petih urah in pol vožnje sva prispela. Ko sva se nastanila, sva si šla ogledat Palić, ki je le nekaj km oddaljen od Srbske - Madžarske meje.

                                      Miro in Zdenka v parku, ob jezeru

                                     Miro ob progi, kjer se je teklo

Je jezero in vas z istim imenom, ki se nahaja 8 km vzhodno od Subotice. Vedno ponuja nekaj novega. Čudoviti objekti iz zgodnjega 20.stoletja ( vodni stolp, Velika terasa, Ženski štrand, Glasbeni paviljon ), prelep park, prepoznavno jezero ter kot mir in tišina, naredi Palić kot idealen kraj za sprostitev in uživanje. V Paliću se lahko nastaniš v hotelih visoke kategorije, obnovljenih luksuznih vilah zgrajenih v tako imenovanem "Palić stilu" ali številnih zasebnih nastanitvenih zmogljivostih. Odlične restavracije in bari, športni in rekreacijski objekti, tri plaže, termalni bazeni, živalski vrt, kolesarske in pohodniške steze, paleta dogodkov, dinamično kulturno življenje, prosti čas, naredijo celovito ponudbo turističnega središča Palić.

                                      Miro, v ozadju  "Ženski štrand"

                                               Zdenka pred cerkvijo

                                                      Vodni stolp

                                                  Glasbeni paviljon

Ena od prireditev je tudi ultramaratonski tek, ki ga Ultramaratonska zveza Srbije tradicionalno prireja v prvi polovici junija. Tekmovalci lahko nastopajo v različnih disciplinah in sicer na 24 ur, 12 ur, 6 ur ter 100 km, 50 km. Tako kot pri nas je tudi tukaj bila peklenska vročina, saj so se temperature povzpele do 35 stopinj celzija. Na srečo sva imela v apartmaju klimo, ki je dodobra ohladila sobo, da se je dalo lažje prenašati vročino. Po večerji sem vidno utrujen padel v posteljo ter se prebudil v petkovem jutru. Obetal se je zopet sončen dan. Ko sva z ženo Zdenko pozajtrkovala sva šla na sprehod v park, ki je ob jezeru, da sva malo poslikala. Opazila sva, da tam, kjer bo potekal ultramaraton že postavljajo šotore. Srečala sva Elviro Janosi ustanoviteljico in predsednico Ultramaratonske zveze Srbije. Je legenda ženskega ultramaratonskega teka. Svoje dni je zmagovala na vseh več dnevnih preizkušnjah. Vprašal sem jo glede prijave in dvigu startne številke ter druge zanimivosti o tem teku. Izvedel sem, da bom vse formalnosti lahko opravil v soboto, po 9. uri.  Okoli 12. ure sva šla v apartma, kjer je žena pripravila kosilo. Po kosilu sva se z avtobusom odpeljala v Subotico, kjer sva si ogledala mesto ter se proti večeru vrnila nazaj v apartma.

                                 Zdenka, v ozadju Trg svobode v Subotici

                                     Miro pred spomenikom v Subotici

V soboto dopoldne sem uredil vse formalnosti glede teka. Prijavil sem se na 12. urni ultramaraton, kjer je start ob polnoči. Počasi so se že zbirali tekači na 6 ur ter 24 ur, ki imajo start ob 12. uri, torej v največji vročini. Sonce je neusmiljeno pritekalo. Temperatura je bila že preko 30 stopinj celzija. Teklo se je v krogu, ki je bil dolg 530 m. Pričakoval sem, da se bo pojavila tudi Marjeta G, ki je bila prijavljena na 24 ur ter Srečko G in Zdravko B, pa na 12 ur. Popoldne sem šel večkrat pogledat, kako jim gre. Peklenska vročina je naredila svoje. Opazil sem, da so nekateri tekači že vidno zdelani. Organizatorji so se zelo trudili in po progi postavili vedra z vodo, kjer so se lahko hladili. Postavili so tudi mrzel tuš.

                                Miro v pogovoru z Igorjem Vojnić Zelićem

                                         Miro, malo pred startom

Ob polnoči smo startali tekači na 12. urni ultramaratonski tek. Ozračje se je malo ohladilo, temperatura je padla, tako smo imeli dosti boljše pogoje za tek kot naši predhodniki. V prvi uri sem naredil 12 km. Opazil sem, da je tempo prehiter, zato sem zmanjšal. Ob progi me je spremljala žena Zdenka, ki je skrbela, da mi ni nič manjkalo.

                                           Prvi km so za mano

                                          Sedaj, pa po pameti

Tekači na 24 ur so bili  zelo zdelani, večina jih je že hodila, nekateri so šli počivat za krajši čas. Lahko rečem, da mi je v prvih  6 -ih urah šlo kar dobro, saj sem naredil okoli  55km. Nato, pa sta soparno vreme in vročina naredila svoje. Poznala se je tudi slabša pripravljenost. Drugo polovico sem pretekel, prehodil skupaj z Nebojšom Stevanovićem, reprezentantu Srbije v hitri hoji, ki pa se je zadnja leta posvetil ultramaratonskemu teku.

                                                Malo osvežitve

                                        Miro in Nebojša Stevanović

                               
                                         Še malo in bo vsega konec

Ob progi se je nabralo nekaj gledalcev, ki so nas bodrili in vzpodbujali. V 12. urah mi je uspelo narediti  179 krogov ali  94,87 km  ter zasedel absolutno  5. mesto  ter  1.mesto v kategoriji   M 50 - 55 .

                                                   Miro v cilju

Po tuširanju v apartmaju sva šla z ženo Zdenko na kosilo, ki ga je pripravil organizator, nato pa na podelitev, ki je bila v občinski dvorani.

                                      Miro in Zdenka na podelitvi

             
                           Podelitev priznanj za 12- urni ultramaratonski tek

Na koncu sem z rezultatom lahko zadovoljen, če pomislim, kakšne težave sem imel pred tekmo, po vrhu pa še slabša pripravljenost.

Gorski tek Rogla - Bellevue ( 31.05.2015 - poročilo )

Minilo je tri leta, odkar sem se nazadnje udeležil tega teka. Če se spomnim nazaj, sem bil s časom zelo razočaran. Krivi so bili gozdni delavci, ki so nam spremenili označbo poti, tako da smo vsi tavali v temi in dober čas je splaval po vodi. Zato sem se odločil, da se ponovno preizkusim ter poskušam izboljšati čas.

V nedeljo, ob 08. uri zjutraj, nas je avtobus odpeljal izpred spodnje postaje Pohorske vzpenjače na Roglo. Start rekreacijskega teka na 28 km je bil ob 10. uri, s platoja zgornje postaje sedežnice Planja. Tokrat je bila proga za 3 km krajša, saj je bil cilj na Bellevue - ju in ne v dolini kot prejšna leta ter nekoliko spremenjena. Vreme je bilo oblačno. Ker je celo noč deževalo, sem pričakoval, da bo proga spolzka, blatna.  Prve km sem odlaufal z Zlatkom Kresnikom, ki so potekali po markirani planinski poti od Rogle do Koče na Pesku, od koder se za kočo usmeri v gozd.  Pričakale so nas velike luže, razmočen teren, podrta drevesa. Tempo sva občutno zmanjšala, zaradi previdnosti, da ne bi prišlo do kake  poškodbe. Pot se je nato nadaljevala preko Zgornje Brvi, kjer je bila prva kontrolna točka. Nato sva nadaljevala po gozdni markirani poti mimo Treh žebljev. Ker je šel Zlatko vmes na "veliko potrebo", sem nadaljeval z drugima tekačema, ki sta bila malo pred menoj. Upal sem, da me bo Zlatko hitro ujel. Tempo, po makadamski poti do Šumnika, kjer je bila druga kontrolna točka,  je bil zelo hiter ( okoli  4,10  min/km ). Od Šumnika se je pot nadaljevala po planinski transverzali, ki je potekala v bližini Tinčeve koče. Teren se je začel močno dvigovati. Naenkrat sem občutil na levi stegenski mišici bolečino, ki se je rahlo stopnjevala. Razmišljal sem, kaj bi bil vzrok. Zaradi bolečine sem moral zmanjšati tempo. Kaj kmalu se je pojavil Zlatko. Skupaj sva nadaljevala do Areha, kjer je bila tretja kontrolna točka z lahko hrano, vodo, energetskim napitkom. Sledil je še zadnji odsek poti do hotela Bellevue. Najbolj sem bil jezen, ker nisem mogel teči hitreje, zaradi bolečine. Ker je tu lep teren, bi lahko še kaj pridobil, tako pa sem samo izgubljal. Nekje na polovici poti med Arehom in Bellevue - jem sem se spotaknil ob kamen ter grdo padel. Z bolečino v desni rami, odrgnino na roki ( malo se je vlila kri ) in nogi sem komaj nadaljeval. Začeli so naju prehitevati tekači od odzadja. Zato je Zlatko pospešil, sam pa sem počasi nadaljeval do cilja. V cilj sem prišel v času  2:48:18  ter bil zelo razočaran, po vrhu pa še poškodovan. Po tuširanju in toplem obroku sva se z Zlatkom, z gondolo spustila v dolino, kjer sva imela avtomobila.

Popoldne sem komaj hodil po stanovanju, skrbelo me je, kako dolgo bo trajala ta poškodba, saj imam malo manj kot čez dva tedna 12 urni tek v Srbiji ( Palić ).


                     
                                                 

100 km Ultra Trail Vipava ( 09./10.05.2015 - poročilo )

Prvi Ultra Trail Vipavska dolina je za nami. Organizator je tekačem namenil več variant, na katerih so se lahko preizkusili in sicer :  100 km, 50 km in 25 km razdalji. Poskrbeli so tudi, da smo lahko spoznali Vipavsko dolino v vsem sijaju, od nepozabnih razgledov, temnih gozdov, strnjenih vasi, rodovitnih vinorodnih gričev, do gostoljubnih domačinov.

Ko sem na internetu zasledil razpis za Ultra Trail Vipava, me je takoj zamikalo, da bi se udeležil te preizkušnje. Na enem izmed družinskem srečanju z Zvonetom in Irmo je padla odločitev, da greva midva z Zvonetom na daljšo, torej 100 km varianto, boljši polovici, pa na krajšo 25 km. S časoma je žena Zdenka postajala malo zaskrbljena, saj se je začela zavedati, kaj jo čaka. Trenirala je bolj malo, skoraj nič, da ne omenim večnih težav s koleni. Večkrat sem jo vzpodbujal, da nima kaj izgubiti, da lahko odstopi, ko ne more več.

100 km proga je obkrožila vse lepote Zgornje Vipavske doline. Start je bil v središču Ajdovščine ( Lavričev trg ). Tekače je takoj čakal vzpon na Kovk ( 961 m ), od tam pa po robu Gore do najvišje točke ultra traila  Mali Golak ( 1495 m ). Proga se je nadaljevala mimo koče na Čavnu ( 1242 m ) in čez Kucelj ( 1237 m ) spustila v dolino. Nadaljevala se je čez lepe razgledne vinorodne kraje na južnih obronkih Vipavske doline  :  Preserje -  Sveti Martin - Erzelj -  Goče -  Socerb na južnem koncu doline. Iz  Podnanosa se je proga spet vzpnela vse do vrha nanoške planote Pleše ( 1262 m ). Od tam se je skozi osrčje Nanosa spet spustila v dolino na cilj Gradišče pri Vipavi ( Kamp Tura ).

V petek dopoldne, torej dan pred tekmo sva se odpravila na pot. Ker sva imela veliko časa sva si šla ogledat Štanjel. Štanjel je slikovito kraško naselje v občini Komen. Je terasasto razporejeno proti vrhu 363 m visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Največje znamenitosti so grad Štanjel, z poznogotsko cerkvijo sv. Danijela, stolp na vratih, kraška hiša, Ferrarijev vrt.

                                                     Grad Štanjel

                                                     Ferrarijev vrt

Ko sva si vse ogledala sva se odpravila v Vipavo. Najprej sva uredila vse formalnosti glede teka ( dvig štartne številke, čipa ). Nato je sledil ogled naselja,kjer sva se tudi malo okrepčala. Prespala sva v avtu, kar ni bilo najbolj ugodno.

Vstal sem ob štirih zjutraj ter se oblekel v športno opremo. Zbralo se je že precej tekačev, med njimi sem opazil tudi Zvoneta, ki je prišel v jutranjih urah. Okoli pete ure so nas z avtobusi odpeljali v Ajdovščino. Kot ponavadi sem tudi tokrat srečal veliko znanih obrazov.

                                    Miro in Zvone pripravljena na start

                                       Še ena fotka pred startom

                                       In krenili smo na pot

Ob šesti uri smo startali. Odločil sem se, da bom šel skupaj z Zvonetom. Vreme je bilo oblačno. Začela sva zelo počasi. Dokaj hitro je sledil vzpon na Kovk, ki je hitro minil. Pojavil se je lep razgled na vipavsko dolino ter na Nanos. Pri prvi okrepčevalnici na Otlici naju pričakajo prijazni, ustrežljivi ljudje. Spiker,  po mikrofonu navdušeno pozdravi vsakega tekača.

                                          Miro in Zvone na Otlici

Tu sva nekaj pojedla in spila ter se nato odpravila proti najvišji točki ultra traila Malemu Golaku ( 1495 m ). Malo pod vrhom slišiva bučno navijanje. Ko sva prišla na vrh je močno pihalo, zato sva se hitro napotila čez greben ter navzdol do Iztokove koče  ( 23 km ), kjer je bila naslednja okrepčevalnica. Tu pojeva nekaj sadja, ploščico Frutabele in krenema Čavnu naproti. Kilometri počasi minevajo. Naenkrat se pojavi Čaven in nato sledi spust proti Mali gori, kjer naju pričakajo prijazni ljudje ter veselo vzdušje. Okrepčam se z palačinkami, sadjem, slanimi rečmi ter popijem kozarec piva. Počasi se odpravima naprej. Sledil je vzpon na Kucelj. Večkrat pomislim na najini boljši polovici, ki sta imeli start ob 10. uri. Poskušam poklicati vendar ne dobim zveze. Ko prideva na Kucelj sva vedela, da bo vzponov za nekaj časa konec. Nato, pa najstrmnejši spust, ki je bil zelo počasen, kilometri nikamor ne minejo. Čez nekaj časa je pojavi manjši vzpon po melišču, sonce močno pripeka. Kmalu sledi blag spust proti Vitovski cerkvi, kjer je bila okrepčevalnica in kontrolna točka. Tu Zvone ugotovi ,da je izgubil čip. Odšel je pogledat nekaj metrov nazaj, kjer je predhodno padel. Žal ga ni našel. Preden sva krenila naprej je Zvone izvedel, da je čip izgubil na Mali gori, kjer so ga našli. Po spustu se je čez nekaj časa pot  zravnala in prišla sva v Batuje ( okrepčevalnica ), ki je približno na polovici poti, kjer je Zvoneta čakala prtljaga. Sam se okrepčam ter spijem kozarec piva, ki se mi zelo prileže. Počasi se odpravima naprej. Pot je bila makadamska, nato pa  kar nekaj km asfalta. Občudujema vasi, lepe vinograde. Za čas se ustavima, da malo počivama. Ura je bila okoli petih popoldne. Pokličem ženo Zdenko, da vidim, kako je z njima.
Pove mi, da imata še kakih 3 km do cilja. Z Zvonetom sva bila oba presenečena, hkrati pa zelo vesela, da jima bo uspelo uspešno zaključiti 25 km preizkušnjo. Malo pred okrepčevalnico v Vrtovčah, skrenema s poti, malo po svoji krivdi ( premalo pozorna ),malo pa zaradi ženske, ki je pobrala zastavice, ki so označevale pot. Na okrepčevalnici v Vrtovčah mi pade v oči doprsni kip Elvisa Presleya. Pot nadaljujeva do naslednje okrepčevalnice na Erzelju - vinarstvo Miška, kjer mi ponudijo peneče vino, ki ga odklonim. Bolj se mi je prileglo mleko, ki sem ga že zelo pogrešal.

                                          Miru se prileže mleko

Pripravila sva si tudi čelno svetilko, saj bo kmalu nastopila noč. Dobro okrepčana greva naprej, kjer naju čaka vzpon na Štjak, nato pa spust v Podnanos. Sedaj sva bila že kar v trdi temi, tako da brez čelnih svetilk ne bi šlo. Sledil je vzpon do Lovske koče Podnanos, kjer je pot zelo lepa, po grebenu je močno pihalo. Ko sva prispela, sva imela kratek postanek in že sva pot nadaljevala proti Vojkovi koči. Veter je čedalje bolj pihal, postalo mi je hladno, zato sem si moral obleči vetrovko. Ko sva šla mimo oddajnika, sva že videla kočo. Tam se nisva skoraj nič ustavila, ampak sva pot  nadaljevala naprej proti Turistični kmetiji Abram, ki je na 96 km. Zavedala sva se, da nimava več dosti do cilja. Zadnji km so se vlekli v nedogled. Teren je bil strm, grd, tako da si moral biti kar dobro zbran, da se ne bi kje poškodoval. Po 23 urah in 17 min sva skupaj prišla v cilj. Po toplem obroku je sledil zaslužen počitek, nato pa pot domov.

                                         Zvone in Miro v cilju

Pohvaliti moram organizatorje za super izvedbo, vsega je bilo dovolj, čudoviti razgledi, prelepa pokrajina.  Sploh pa , da ne omenim prijazne in ustrežljive ljudi. Ponosen sem na svojo ženo Zdenko, da je izdržala vse napore  ter uspešno končala svojo prvo Ultra Trail preizkušnjo.

Zahvaljujem se Zvonetu za prijetno družbo, saj nama je tako čas hitreje minil.