nas je pretresla v dno srca.
Le malo sreče si užila,
za svojo smrt premlada si bila.
Srce nam žalost je ranila,
ker te več med nami ni.
Čeprav te zemlja je pokrila,
duh tvoj z nami še živi.
Ugasnila je luč življenja,
se prižgala luč spomina,
ko ostaja v srcu tiha,
skrita bolečina.
Jok,solze,žalostni vzdihljaj
ne vrnejo te nam nazaj.
Le nemo nam pogled strmi
v te tvoje blage, ugasle oči.
Tam,kjer si ti,ni sonca in ne luči,
le tvoj nasmeh nam v srcih še živi.
Nihče ne ve, kako boli,
ko se zavemo, da te več ni.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih ti živiš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar